Najboljši ukrepi v času krize

Vsi vemo, da je kriza, kaj bi to ponavljali v nedogled. Preko teh stolpcev smo že ugotavljali, da je v časih, ko morajo podjetniki odpuščati delavce, čisto naravno, da je šport med prvimi sektorji na seznamu korenitih rezov, ker pač ni bistvena dejavnost. Je lepa, koristna, zdrava, plemenita, vzgojna in in in… vendar bistvena ni. V medijih so in smo opozorili na težave malodane vseh naših članskih ekip. Tako, 'na pamet', z vrha navzdol: Sloga Tabor, Jadran, Bor, Breg, Juventina, Vesna in vsi po spisku. Da ne govorimo o prvoligaših Krasa (namizni tenis) in Poleta (hokej), ki so morali obseg svojega delovanja zmanjšati že veliko prej. Postavlja se vprašanje, kaj bo iz slovenskega športa v Italiji v novi jesenski sezoni? In kaj srednjeročno?
Odgovore iščemo vsi. V kapljicah nekaj pogledov. Komur ne bo uspelo zbrati dovolj sredstev, bo pač moral znižati apetite in se sprijazniti z nižjo tekmovalno ravnjo. K sreči ne beremo, da je vprašljiv obstoj samih društev, kar se marsikje drugje dogaja, ker so dejansko stala na umetnih temeljih prvih ekip brez zaledja. Pri nas mladinska dejavnost ni na udaru, vsaj to. Prvič, ker je cenejša kot članska moštva, in drugič, ker so vodilni v zamejskih društvih dovolj pametni, da ne bodo trgali mladini, da bi reševali sestave odraslih.
Prve ekipe se bodo torej morale 'redimenzionirati'. To ni prav nič sramotnega. Kar čez noč številni italijanski klubi, ki so veljali za solidne, močne, uspešne, bogate, preprosto zapirajo vrata. Zato ni menda tako narobe, če se bomo morali ponekod zadovoljiti z za eno stopničko nižjo kategorijo. Na primer promocijska namesto elitna liga v nogometu, deželna namesto državna C liga v košarki, deželna C liga namesto državna B2 v odbojki.
Izkušnje namreč kažejo, da celovitih projektov o združevanju po piramidalnem sistemu, v katerih se določena okolja odpovedo svoji identiteti (prva ekipa, športni center, ime, sponzorji), ne prebavimo. Zato bodo tisti, pridni, ki bodo ekonomsko kos dosedanji konkurenci, lahko razvijali svoje aktivnosti kot doslej, ostali – da ne bi zabredli v rdeče številke – pa bodo enostavno stopili korak nazaj.
Čakajo nas menda v vse večji meri članske ekipe samoplačnikov, ki bodo – tako kot bi plačevali članarino za fitnes – prispevali društvom za igranje, drese, ogrevanje, toplo vodo. Tudi tu nič sramotnega, nič nepopravljivega.
Pa vendar, naš šport po nečem izstopa. Prisotnost na območju, vitalnost, predanost in delavnost prostovoljcev, vse to je morda ovira pri oddaljevanju iz vrtička, toda velika moč in samoobramba. Najmočnejši sunki krize bodo najbrž prej ali slej mimo, v skupni konjunkturi se bo bržkone enkrat premaknilo na bolje, in tedaj bodo naše številne trdnjave, četudi malce manj elegantnega videza (za stopničko skromnejša igralna raven), bolj ali manj še vedno tam, kjer so zdaj (pred napovedanim “rezom”). Tudi ker bo v klubih še naprej skrbno negovan naraščaj, ki je največje bogastvo. Da se bodo tisti, ki jih je v tem obdobju odpihnilo, dotlej že pobrali, pa ni samo po sebi umevno. Zaradi tega, ob stvarnem spremljanju sedanjih hudih razmer (do katerih nikakor nismo brezbrižni, pač pa realisti in čim bolj objektivni), naj bo pogled naprej vendarle optimističen. Danes mogoče korak nazaj, da bomo jutri naredili dva naprej.
HC

Korak nazaj ni sramota, bistveno je delo z mladimi

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme