Rubrike

“Naj odmeva petja glas!”

“Naj odmeva petja glas!”

Gorica - 58. revija pevskih zborov Cecilijanka 2016

“A enega mi vzeli niste,
pa mi ne vzamete nikdar:
to pesmi so srebrnočiste,
to je glasov nebeški dar. ”

Tako se glasijo stihi predzadnje kitice izpovedne pesmi Ujetega ptiča tožba (1878), ki so se na papir razlili iz rahločutne pesniške duše Simona Gregorčiča, rojenega v Vrsnem 15. oktobra 1844, v tistem “planinskem raju”, kamor ga je vleklo vse življenje, kakor poje v pesmi Nazaj v planinski raj, dokler ni njegovo hrepenenja in bolečine polno srce nehalo biti 24. novembra 1906 v Gorici. Letos poteka 110 let, odkar čaka vstajenja v domači zemlji, na Božji njivi na Libušnjem. Njegove pesmi so včasih znali gladko na pamet tudi preprosti ljudje prav zaradi njihove blagoglasne spevnosti in jasne sporočilnosti ter rim, ki se pretakajo druga v drugo kot se voda v bistri Soči, kateri je Gregorčič posvetil pesem Soči (1879), prežeto z veliko ljubeznijo do domovine in v kateri je preroško napovedal, da bo prav ob njenih bregovih prelita kri v srditih bojih. Veliko njegovih pesmi je uglasbenih in naši zbori zelo radi segajo po njih. Ob 100. obletnici smrti “goriškega slavčka” l. 2006 je Zveza slovenske katoliške prosvete izdala zbirko zborovskih skladb na Gregorčičeva besedila. Za zbirko z naslovom Mojo srčno kri škropite je pesmi odbral in uredil mladi glasbenik Patrick Quaggiato. Prav Simonu Gregorčiču, ki nam je zapustil toliko tenkočutnih intimno izpovednih pesmi, pa tudi odločnih, vznesenih domoljubnih verzov, je letos Zveza slovenske katoliške prosvete posvetila 58. Cecilijanko. Ta revija pevskih zborov že od davnega l. 1958, ko si jo je s Slovenskim prosvetnim društvom zamislil nepozabni glasbenik in kulturnik prof. Mirko Filej, da bi se pevci poklonili zavetnici cerkvenega petja sv. Ceciliji, ki goduje 22. novembra, žlahtni novembrske kulturne dogodke in prikliče v veliko dvorano Kulturnega centra Lojze Bratuž (nekdaj Katoliškega doma) veliko število ljubiteljev lepega petja. Ti lahko prisluhnejo zborovskim sestavom iz Goriške, Tržaške in z Videmskega. V zadnjih letih se vsakič predstavljajo tudi gostje iz Slovenije, pa še kak italijanski ali furlanski zbor, včlanjen v USCI. Letos je na Cecilijanki, ki že vrsto let, zaradi velikega števila prijavljenih zborov, obsega dva koncerta, sobotnega in nedeljskega, nastopilo osemnajst zborovskih sestavov, ki so v KCLB prišli iz Goriške, Tržaške, Kanalske doline, Koroške in Slovenije. Poslušalce so s svojim petjem v soboto, 19. novembra 2016, razveselili MePZ Lojze Bratuž, Gorica (zborovodja David Bandelj), ki je zapel tudi ljudsko Dekle na vrtu v priredbi Stanka Jericija, dolgoletnega pevovodje tega sestava; ŽePZ Sanje, Nova Gorica (Jožica Golob, klavirska spremljava Anica Furlan); MePZ Rupa – Peč (Zulejka Devetak), ki vztraja kljub maloštevilnosti; Višarski oktet, Ukve, ki s svojim petjem utrjuje slovensko zavest, pa tudi ohranja večjezično pevsko tradicijo na tromeji (Ana Maria Missoni); Audite Juvenes, zelo številen zbor mladih iz Štarancana (Gianna Visintin); MoPZ Štmaver (Nadja Kovic), ki je zapel tudi Gregorčičevo Mojo srčno kri škropite; MePZ Štandrež (Zulejka Devetak); MlMePZ Emil Komel Gorica, ki je prvič nastopil na reviji odraslih zborov. Pod vodstvom zborovodje Davida Bandlja je zapel kot vsi ostali zbori tri pesmi, v zadnji, hudomušni Tonca ghirca v priredbi Ambroža Čopija, so se kot solisti izkazali Mira Tavčar (sopran), Eva Brumat (alt), Andrej Rustja (tenor) in Luka Paljk (bariton). Navdušeno ploskanje publike je izzvalo še dodatek, pesem Zrejlo je žito v priredbi Stojana Kureta. Nedeljsko popoldne, 20. novembra 2016, pa so s svojimi nastopi poplemenitili DVS Bodeča Neža, Vrh Sv. Mihaela (zborovodja Mateja Černic), ki je kot vselej očaral s svojimi kristalno čistimi glasovi in natančnostjo izvajanja; z angelskimi glasovi zapeto Brahmsovo Ave Mario je na klavir spremljala Eva Dolinšek; MePZ Mirko Špacapan, Podgora (zbor. Peter Pirih), edini zbor, ki je izbral vse tri pesmi na Gregorčičevo besedilo (!): Eno devo le bom ljubil (Hrabroslav Volarič), Mojo srčno kri škropite (Breda Šček) in Naša zvezda (Vinko Vodopivec); ŽePZ Društva slovenskih upokojencev za Goriško (Tanja Pelicon); MePZ F. B. Sedej, Števerjan, ki ima v letošnji sezoni novega zborovodjo, mladega Patricka Quaggiata in je odpel tudi ljudsko balado v “bizarni” priredbi Alda Kumarja Tehtanje duš, pri kateri je solistične dele, z izrazito igralskim pristopom, zapel Matej Pintar; MoPZ Fantje izpod Grmade, Devin (zbor. Herman Antonič), ki je v lanski sezoni slavil 50-letnico delovanja; MePZ Ciril Silič, Vrtojba (Silvan Zavadlav); MePZ Igo Gruden, Nabrežina (Janko Ban); MoPZ Mirko Filej, Gorica, ki ga že 50 let, od ustanovitve dalje, neutrudno vodi Zdravko Klanjšček in je zapel dve pesmi na Gregorčičevo besedilo Pogled v nedolžno oko in Na dan; MePZ Pevskega društva Sele Koroška (Roman Verdel), ki je izbral dve pesmi z besedilom S. Gregorčiča Ujetega ptiča tožba in Planinska roža. Sklepni akordi revije so izzveneli iz grl številnih pevcev MePZ Hrast Doberdob pod vodstvom Hilarija Lavrenčiča, ki vodi zbor 30 let in je prav ta večer zelo zaslužno prejel nagrado Mirko Špacapan (o tem več v priloženem članku). Zbor Hrast je s svojim suverenim, solidnim nastopom osvojil poslušalce in jim ob njihovem vztrajnem ploskanju podaril še dodatek, pesem Soči.
Cecilijanka je bila spet velik praznik zborovskega petja in razveseljivo je, da še veliko mladih z veseljem in navdušenjem pristopa k zborom, ki so tudi letos podarili mnogo užitka z izvajanjem pesmi iz slovenske in svetovne glasbene literature. Nekateri vztrajno stremijo po čim večji kakovosti izvajanja.
Že ustaljena navada je, da se zborovska nastopa začenjata s kratkim nagovorom. Tokrat je v soboto na oder stopila mlada doberdobska pevka in zborovodkinja Mateja Jarc. Navezujoč se na Gregorčiča, je opozorila, da je pomembno biti vezani na svoje korenine, na svoje rodne kraje in hkrati moramo zreti izven svojih meja in spoznavati druge realnosti. Starejšim so bile namenjene besede: “Treba je spodbujati mlade, da pridobivajo nove, raznolike izkušnje v najrazličnejših okoljih. Le-te lahko pripomorejo k razvoju osebnosti, k širjenju obzorij in pridobivanju novih znanj in kompetenc. Pomembno je, da spoznavamo različne realnosti in le-te prenesemo v svojo stvarnost in jo s tem obogatimo /… / Mlade moramo usmerjati in vzgajati, saj na mladih svet stoji, mladi naj počasi prevzemajo odgovornost in vodilne funkcije. Zaupajmo jim. Morda bodo na začetku delali napake, predvsem zaradi neizkušenosti, a vendar je to del osebne rasti. Pomembno je postopno predajanje odgovornosti in postopno umikanje nadzora, z zavestjo, da jim priskočimo na pomoč, ko jo potrebujejo”. Naglasila je, da moramo mladim omogočiti samostojnost in investirati v izobraževanje novih kadrov na glasbenem področju s prirejanjem seminarjev, tečajev, pa tudi z izoblikovanjem projektov, takih, pri katerih se mladi lahko spoznavajo in si pridobivajo dragocene izkušnje tudi s poslušanjem drugih zborov in z opazovanjem njihovega dela. Že otrokom je treba vcepiti ljubezen do glasbe in jih naučiti požrtvovalnosti, reda in discipline. Moramo pa tudi razvijati njihovo domišljijo, čut za lepoto do petja. Otroci zmorejo marsikaj, je dejala Mateja, “če se starši organizirajo in predvsem če jim zaupajo, če verjamejo vanje”. Po njenem mnenju je “v naši realnosti še veliko neizkoriščenega potenciala. Zavedati se moramo, da je naša realnost posebna, smo stik več kultur in različnih jezikov. Vse to je razvidno tudi v našem zborovskem petju. Pomembno je, da si v tej luči zastavljamo nove cilje, da stremimo k njim. Za to pa moramo biti pripravljeni tudi prisluhniti in zaupati drugim. Ohranjajmo naš jezik s petjem, širimo ga v svet, posredujmo našo kulturo, navade in zgodovino širši množici. Zavedajmo se, da z glasbo ustvarjamo nekaj enkratnega”, je dejala mlada študentka Mateja Jarc.
V nedeljo je zbrano publiko nagovorila predsednica ZSKP Franka Padovan, obenem števerjanska županja in vneta pevka v domačem zboru. V nagovoru je spet spomnila, kako se je Cecilijanka iz skromne zborovske prireditve razvila v solidno pevsko revijo, na kateri zbori radi nastopajo. “Cecilijanka daje zborom možnost za nastopanje, je priložnost za medsebojno spoznavanje, druženje in sodelovanje, saj med vloge zborovskega petja sodi tudi posredovanje slovenske pevske kulture neslovenskemu okolju in seveda to pripomore k zbližanju različnih narodnosti in kultur. / … / Najpomembnejše je, da se lahko vsako leto srečamo in skupaj uživamo ob poslušanju slovenske pesmi”. Saj pesem in glasba še vedno združujeta ljudi. Pri nas so zbori še vedno izjemno pomembni, “pa naj gre za zbor brez velikih pevskih ambicij ali za zbor, ki je že prejel visoka odličja”. Ob spominu na Simona Gregorčiča in na veličino njegove poezije se je želela osredotočiti na njeno muzikalnost, “ki izhaja iz pesnikove nadarjenosti in njegovega izrazitega občutka za glasbo. V sebi je čutil melodijo in se ji ni mogel upirati. Značilnost Gregorčičeve poezije so kratki verzi in številne rime ter ritmika, ki je tekoča in blagoglasna, zato ni čudno, da so naši skladatelji navdih za svoje melodije iskali prav v Gregorčičevih verzih”. Padovanova je sklenila svoje misli z besedami goriškega slavčka: “Zdaj pomlad je, zdaj cvetja čas, zdaj naj odmeva petja glas”.
Program so povezovali mladi napovedovalci Sanja Vogrič, Manuel Persoglia in Katja Terčič; vsi trije so člani mladinske gledališke skupine O’Klapa iz Gorice.
Reviji Cecilijanka so pokroviteljstvo dali goriška občina in pokrajina, Javni Sklad za kulturne dejavnosti Republike Slovenije, Fundacija Cassa di Risparmio iz Gorice, Zadružna banka Doberdob in Sovodnje pa so finančno podprli prireditev. Posebno iskreno zahvalo organizatorji namenjajo zborovodjem in pevcem, saj brez njih ne bi bilo Cecilijanke, ter vsem včlanjenim društvom. Za sodelovanje se ZSKP zahvaljuje Svetu slovenskih organizacij ter seveda cenjenim poslušalcem, ki so se tudi letos številni udeležili koncertov in s ploskanjem nagradili trud naših vztrajnih pevk in pevcev ter zborovodij, med katerimi je kar nekaj temperamentnih žensk.
Med občinstvom so bili tudi Walter Bandelj, predsednik SSO, Marilka Koršič, svetnica na goriški občini, Karlo Bolčina, škofov vikar za slovenske vernike v Goriški nadškofiji, Marijan Markežič, predsednik Fundacije Gorica, Marij Maver, predsednik SP iz Trsta, Julijan Čavdek, pokrajinski tajnik SSk, Franka Žgavec, predsednica KCLB, Damjan Paulin, predsednik KTD, števerjanska županja in predsednica ZSKP Franka Padovan, Franc Fabec, predsednik Kmečke zveze.
Šopek cvetja in knjižni dar so v imenu organizatorjev zborovodjem izročala prikupna dekletca Neža Murovec, Petra Brumat, Julija Lorenzutti, Tina Balta in Janina Marušič.
Tudi letos je tehnična ekipa Dramske družine SKPD F. B. Sedej iz Števerjana poskrbela za bolj dinamično odrsko podobo: na levi in desni strani odra sta se vrtela “kaleidoskopa” – razpoznavni znak Cecilijanke – kot simultani projekciji na dve platni iz dveh projektorjev, zraven pa sta se pojavljala še ime nastopajočega zbora in naslov izvajane pesmi. / Iva Koršič

1. nagrada Mirko Špacapan: Hilarij Lavrenčič

Zborovodja, dirigent, pedagog, skladatelj in kulturnik Hilarij Lavrenčič je dobitnik prve nagrade Mirko Špacapan, ki je namenjena posameznikom ali skupinam, zaslužnim na glasbenem področju. Novost na letošnji reviji Cecilijanka je bila podelitev te nagrade, ki sta jo v spomin na dr. Mirka Špacapana, vnetega pevca in glasbenika, razpisala Društvo/Associazione Onlus Cure Palliative Mirko Špacapan, Amore per sempre – Ljubezen za vedno in Kulturni center Lojze Bratuž. Nagrado je Hilariju Lavrenčiču izročila vdova Mirka Špacapana, dr. Manuela Quaranta, predsednica omenjenega društva. Predsednica KCLB Franka Žgavec je prebrala utemeljitev, v kateri je komisija najprej v glavnih obrisih navedla Lavrenčičevo glasbeno pot, ki se je začela že v otroških letih v domačem krogu, saj je bil njegov oče organist in zborovodja. Študij klavirja je Hilarij Lavrenčič obiskoval v goriški šoli Istituto di Musica. Pod mentorstvom prof. Elene Lipizer je l. 1982 z odliko diplomiral na konservatoriju Tomadini v Vidmu. Pri prof. Hubertu Bergantu, v okviru društva Mirko Filej, je bolje spoznaval žlahtni instrument, orgle. Študiral je tudi kompozicijo na omenjenem videmskem konservatoriju v razredu prof. Zanettovicha. Po študiju harmonije, fuge in kontrapunkta se je preusmeril v študij zborovske kompozicije in dirigiranja in iz tega diplomiral l. 1994. Od. l. 1986 je zaposlen kot korepetitor v opernem gledališču Verdi v Trstu. Že od l. 1980 se posveča tudi pedagoškemu delu: najprej je poučeval klavir in teorijo na podružnicah SCGV Emil Komel v Doberdobu in Jamljah, od l. 1984 pa harmonijo na goriškem sedežu. L. 1991 je začel poučevati tudi na Glasbeni matici v Trstu. Zborovska glasba ga je zmeraj pritegovala. Že v dijaških letih je na liceju vodil zbor Primož Trubar, med služenjem vojaškega roka je bil vodja zbora brigade alpincev Julia. Z njim je zasedel prvo namesto na vsedržavnem tekmovanju. V enem letu je s tem zborovskim sestavom imel 60 nastopov. V domači vasi je l. 1985 prevzel vodenje MePZ Hrast, ki se je pod njegovim vodstvom, s pridobljenim strokovnim znanjem, smotrnim in vztrajnim delom, kakovostno dvignil na evropski nivo in dosegel vrsto uspehov. L. 1997 je na tekmovanju Naša pesem v Mariboru osvojil zlato plaketo. Od tedaj je zbor stalen gost tega elitnega tekmovanja in je s svojim dirigentom prejemnik številnih priznanj in laskavih pohval. Pod njegovim vodstvom je zbor veliko koncertiral v domačih krajih, pa tudi v tujini in tesno sodeloval s krajevnimi skladatelji (Jericijo, Merku’, Mauri, Zanettovich, Quaggiato …) in zato bil večkrat izvajalec novitet. Zbor Hrast je izdal dve zgoščenki, Stezice (1998) in Petelinček je zapieu. L. 2004 je prejel srebrno plaketo Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Letos poteka trideset let, odkar je Hilarij Lavrenčič postal duša, dirigent, mentor glasbenega življenja na Goriškem, piše v utemeljitvi nagrade. Pod njegovim vodstvom in ob sodelovanju članic Zveze slovenske katoliške prosvete, Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel in Kulturnega centra Lojze Bratuž so bile izvedene tri kantate: Hugolina Sattnerja Jeftejeva prisega (1986), Oljki (1994) in Soči (2006). Pri vsaki postavitvi so bili soudeleženi pevci naših zborov, pevski solisti in instrumentalisti iz našega in širšega prostora. L. 1990 se je začela tudi uspešna pot glasbeno gledaliških predstav – operet, pri katerih je vedno imel najpomembnejšo in najbolj odgovorno nalogo dirigent Hilarij Lavrenčič. Tako so na odru zaživele Gobčeva Planinska roža, Vodopivčeva Srce in denar (delo je Lavrenčič orkestriral v celoti), Benatzkijeva Pri belem konjičku, Gobčeva Hmeljska princesa, Vodopivčev Kovačev študent (tudi to je v celoti orkestriral), Gobčeva Grofica Marica in Štolcerjeva Pomladanska parada. Hilarij Lavrenčič je vodil tudi vse božične koncerte, ki si jih je zamislil Kulturni center Lojze Bratuž. Pri vseh teh glasbenih podvigih je poskrbel, da so sodelovali mladi domači glasbeniki. V 80. letih prejšnjega stoletja je napisal nekaj skladb za dekliški zbor. Zadnje čase mu je pa najbolj pri srcu prirejanje ljudskih pesmi, predvsem beneških. Zadnja je Oblaki so rudeči, ki jo je zbor Hrast zapel na letošnji Cecilijanki. Nekaj njegovih priredb je bilo izdanih v reviji Naši zbori (JSKD) in deželne USCI FJK. Hilarij Lavrenčič je večkrat sodeloval tudi s slovenskim sedežem RAI. Za godalni orkester je priredil orkestracijo Vrabčeve Zdravljice in jo dirigiral ob 50-letnici slovenskega sedeža Rai v Kulturnem domu v Trstu. Od l. 2004 je član umetniške komisije deželnega zborovskega združenja USCI, večkrat sodeluje tudi kot član ocenjevalnih komisij na deželnih in državnih zborovskih tekmovanjih v Italiji in Sloveniji. Ob nekaterih priložnostih vodi združene zbore in godbe. Njemu gresta veliko priznanje in zahvala, da je s svojim zgledom, pedagoškim delom in navdušenjem za lepo in dobro glasbo pripomogel h glasbeni izobrazbi marsikaterega glasbenika, skladatelja in dirigenta. Nove mlajše generacije zborovodij, ki se uspešno ukvarjajo z vodenjem otroških, mladinskih in odraslih zborov, se danes po njegovi zaslugi vedno bolj uveljavljajo v našem in širšem glasbenem prostoru. “Letos poteka 30 let skupnega poustvarjalnega dela. Brez tvojega strokovnega znanja, nadarjenosti, navdušenja za glasbeni svet in delavnosti v naši sredini ne bi dosegli toliko nepozabnih podvigov, za katere ti je hvaležna vsa goriška narodna skupnost”, je prebrala Franka Žgavec sklepno misel utemeljitve in čestitala Hilariju Lavrenčiču za prejetje 1. nagrade Mirko Špacapan. Čestitke mu je seveda izrekla tudi dr. Manuela Quaranta z željo, da bi nadaljeval svojo uspešno glasbeno pot. / IK

23.11.2016

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!