Na stopnicah (99)

Piše: Jernej Kurinčič

“Samo dobro sem hotela …”

Je zavzdihnila znanka na obisku, užaljena zaradi očitkov, da je naredila neumnost. In ni bila edina – z dobrimi nameni svoje neuspešno ali nespametno početje branijo že generacije. Vendar se zdi, da je tako gledanje dandanes vsesplošno, tako rekoč dogma: pomembno je, kakšen namen imaš, ne pa, kaj na koncu dosežeš, ukreneš. Pomembno je, kaj je v srcu. In če ti je resnično žal, bo pojoča travica zapela.

Pisal sem že o češčenju in precenjevanju tega, kar je “globoko v srcu” – na tem področju, v morali, ima ta romantična obsedenost verjetno najtežje posledice. Alkoholiku je resnično žal, globoko čuti, da se hoče spremeniti, njegova čustva so intenzivna in vsesplošna, vsega ga prežemajo. Pada na kolena v solzah in zatrjuje, da “nikoli več”. A čez en teden že spet mrtvo pijan leži na pragu ali pa pretepa svojo družino. Ali njegova čustva potem niso bila resnična, se je samo lagal in pretvarjal, da mu je žal? Ni šel dovolj globoko vase, da bi izkoreninil vsako željo po alkoholu? Kaj se je zgodilo z njegovimi čustvi izpred zgolj enega tedna?

Verjetno je alkoholizem, ali na splošno odvisnost, najboljša ilustracija drame in tragike etike “dobrih namenov”. Ker je povsem možno, da med to svojo epizodo … ne čuti nič. Da se je napil prav z namenom, da ne bi čutil nič. Morda celo na podlagi svoje krivde izpred enega tedna. Da velik del njegove nasilnosti poganja krivda – morda neposredno krivda zaradi odvisnosti. Da tepe otroke ravno zato, ker si je v svetniško koreniti zagnanosti in posuvanju s pepelom prejšnji teden prisegel, da se to ne bo nikoli več zgodilo.

V resnici pa pač šteje, kar mi na koncu uspe narediti, uresničiti. Tudi če se ponesreči, mimogrede ali sploh mimo kakšnih zagnanih dobrih namenov. Stvarno gledano, večino dobrih in plemenitih zadev ljudje naredijo brez kakšnih opojnih spremljevalnih čustev – naredijo, ker je tako pač prav in dobro. Ker je tako logično. Celo če “čutijo” ravno nasprotno. Ali pa ne čutijo čisto ničesar. Pretirano oziranje na občutke in čustva je dokaj zanesljiv recept, da sem na koncu nesrečen in neuspešen. Včasih je ključna tista sposobnost, da človek zapusti pogojenost svojih lastnih občutkov in nase z razumom pogleda nekako od zunaj – čeprav je tak pogled pač možen samo teoretično, v resnici sem vedno “pogojen s seboj”. Prej ko si to priznam, bolje je. In ravno za to gre: manj smo gospodarji svojih čustev, svojega notranjega sveta, kot si predstavljamo in želimo. Naši dobri nameni so pogosto samo strahopeten odziv na prepoznane zahteve okolice – in k tej strahopetnosti pač spada, da si naslikamo, da nas je takšen namen vse prevzel in da ni več prostora za kaj drugega v našem življenju. Čisto enako, kot je zaljubljenec prav zares prepričan, da bi umrl za svojo izvoljenko (čeprav v resnici s težavo prenaša njene muhe – zdaj si tega ne dovoli spominjati). Narativ, da bi umrl zanjo, je tako sladak in tako opojen, da ga ljubi vsekakor bolj od nje. Tako je, bolj verjamemo – in hočemo verjeti – v svoje “filme” kot pa v resničnost, tako sebe kot drugih. Večji poudarek dajemo svojim dramatičnim načrtom, prelomnim odločitvam in plemenitim čutenjem kot pa zvestemu sledenju zahtevam resničnosti. Ker je to tako sladko. Težava pa je v tem, ker si moram v ta namen nenehno o sebi lagati in se pretvarjati. Se delati, da neko območje mene ne obstaja. Tisto območje, kjer se mi ne dá, nimam dobrih namenov (pač pa so ti čisto sebični) in sem poln čudnih skušnjav ter demonskih prebliskov. Težko si je priznati, ampak tudi to sem – jaz. Ne, nisem samo dober. Prej ko se ogradim od te udobne laži, bolje je. Zaradi te gnilobe, ki jo najdem, ko se poglobim vase, mi ni treba imeti slabe vesti – je pa pač ključno, da se po njej ne ravnam, da ji ne popuščam … da se po meni ne razpase. Pač pa jo izkoreninjam. Kot pač ni vse dobro, kar požene na vrtu – da bodo koristne in uporabne rastline dobro rasle, je nujno zatreti, izkoreniniti, uničiti plevel. Človek v tem smislu ni tako drugačen od zemlje. Tako početje, dobesedno kultiviranje sebe, ni proti pristnosti, ni neiskrenost ali nasilje. Zdi se, da so ga ljudje opustili – in postali s koprivami in robidovjem preraščene zaplate – ko so izgubili stik s tistim, kar je morda večje in močnejše od njih. Če si sebi največja – celo edina – norma, boš sebe težko obvladoval. Je pa res, da tudi robidovje lahko izgleda zelo romantično.

Preberi tudi

Na stopnicah (120)

Na stopnicah

Na stopnicah (120)

20.01.2024
Na stopnicah (127)

Na stopnicah

Na stopnicah (127)

09.03.2024
Na stopnicah (122)

Na stopnicah

Na stopnicah (122)

03.02.2024
Na stopnicah (123)

Na stopnicah

Na stopnicah (123)

10.02.2024

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme