Na stopnicah (97)

Piše: Jernej Kurinčič

Duhovni supermani

V začetku julija je v Cerkvi vedno slovesneje, je čas novih maš. Namesto cele strani fotografij novomašnikov, ki smo je bili vajeni nekdaj, so “junaki” v Sloveniji letos trije. Marsikdo preplašeno bije plat zvona, kako bomo v prihodnje vzdrževali sedanjo raven cerkvenih storitev s tako okrnjenim številom duhovnikov. Zmanjka pa, opažam, vprašanje, zakaj je tako.

Biti duhovnik je vendar lepa služba; če nekdo veruje in ni prav zelo ljudomrzen, bi morala biti nadvse zaželena! Podpirati ljudi pri nečem tako plemenitem in globokem, kot je njihov odnos do Najvišjega – to je vendar vir ponosa in veselja. Deliti z ljudmi najbolj intenzivne trenutke življenja in jih skupaj z njimi prinašati v Božje naročje – fantastično! Ni vedno lahko, zahteva precej, zelo si izpostavljen – a katero veliko in pomembno delo pa ni tako? Če obstaja vloga superjunaka v naši družbi, je to verjetno duhovnik. Vse ve, vsakogar razume, vedno ima čas in je moralno vrhunski. Obdan si z avro onstranskega. Z močjo milosti je zate vse lahko. Ni ti treba biti posebno zaskrbljen glede plače, stanovanja, avtomobila in podobnih “zemeljskih” skrbi – vse pride v paketu s to službo. Pravzaprav sploh ni treba, da veruješ – mar ne bi bistveno več ljudi hotelo biti duhovnikov preprosto zato, ker se … splača? Saj sem pri nekaterih svojih nekdanjih kolegih opazil to držo: ni ga čez tako udobno pretežno brezdelno lagodnost – in glede nadležnosti, kot sta recimo celibat in denar, se že najde kakšen prikladen ovinek.

Ponavadi se kot razlog za pomanjkanje duhovnih poklicev izpostavlja pomanjkanje vere, ampak iz tegale zgoraj pa morda lahko rečemo, da je problem v tem, ker ljudje očitno vseeno verujejo – preveč. Verjetno Bog ne bi bil preveč navdušen, če bi se nekdo samo pretvarjal, da je v Njegovi službi, v resnici pa samo molzel zase. Tudi če ne verjamejo v katoliškega Boga – nekaj že mora biti, tako marsikdo, in iz tega se ni dobro delati norca. Če ljudje nekako še privolijo v to, da za poklic izkoriščajo lahkovernost ljudi s prodajanjem raznih praškov za hujšanje, čarobnih naprav ali političnih idej, so očitno religiozne ideje preveč tvegane. Vsaj krščanske – saj razne sekte, vedeževanja in čaranja danes pridno rastejo. Je krščanstvo, kljub svoji razširjenosti, postalo res tako “poslovno neugodno”? Kljub zagotovljenemu širokemu tržišču in uveljavljeni blagovni znamki?

Mislim, da je eden pomembnih razlogov skrit že med zgornjimi vrsticami, na kratko bi ga lahko povzeli kot klerikalizem. To, da je duhovnik nekakšen superjunak, božja ekskluziva na zemlji – superjunake radi gledamo na ekranih in o njih beremo v stripih, v resnici pa si tega ne želimo. Adrenalin in reševanje sveta rajši gledamo pri drugih, kot prenašamo sami. Ampak, nekatere službe pač so vsaj malo “super”: gasilci, policisti, vojaki, reševalci … Zakaj torej ne duhovnik kot nekakšen “duhovni superman”? Ki nas vse reši, za vse poskrbi in nam je vedno na razpolago ob pravem času, kot beremo v stripih?

Ker je to pač skrajno nezdrava karierna podoba – škoduje tako samemu duhovniku kot ljudem, za katere skrbi. Tisti iz drugih “adrenalinskih” poklicev bodo znali povedati, kako zelo problematična je takšna “super” mentaliteta; kako zelo neprofesionalna, nezdrava … in nevarna. Ko si na svojem mestu, pač opravljaš svoje delo – in ko nisi v službi, se moraš potruditi, da na to ne misliš. To ne pomeni, da tega ne delaš s srcem ali v to nisi poklican – samo pomeni, da imaš do svojega dela pameten odnos.

In še nekaj je: načeloma naj bi imel na področju religije pač “super” vlogo nekdo Drug …

Preberi tudi

Na stopnicah (123)

Na stopnicah

Na stopnicah (123)

10.02.2024
Na stopnicah (126)

Na stopnicah

Na stopnicah (126)

02.03.2024
Na stopnicah (132)

Na stopnicah

Na stopnicah (132)

13.04.2024
Na stopnicah (120)

Na stopnicah

Na stopnicah (120)

20.01.2024

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme