Na stopnicah (95)
Projekti in pijavke
Na sprehodu se zaletim v novo tablo. Na njej je s pisanimi velikimi črkami napisano, kako je projekt financirala EU (lahko tudi kdo drug, stvari ne spremeni). Stavek za stavkom “nevladniške” retorike, velikih besed in sodobnih parol. Če bi bral članek ali poslušal vest o projektu, bi bilo verjetno tega še več. Tabla stoji ob popolnoma rutinskem posegu v prostor, ki ni čisto nič posebnega in ni preveč posrečen.
Ko sem bil otrok, sem v svoji priljubljeni tehnični enciklopediji bral o vesoljskih programih: projekt Apollo, projekt Sojuz, projekt Skylab … Še od takrat mi je ostal občutek, da je projekt nekaj prelomnega, nekaj izjemnega. Kjer ljudje stopijo na kup in s skupnimi močmi dosežejo tisto, kar se je še včeraj zdelo nemogoče. Recimo spravijo človeka na Luno in nazaj. Pomivanju posode ali previjanju otroka bi stežka rekli projekt. Čeprav se včasih lahko počutimo, zaradi takih ali drugačnih dejavnikov (recimo da dojenček res brca in joče), da je to “cel projekt”. To mislimo v podobi.
Ampak na tabli pa ne piše v podobi, fantje mislijo resno – saj so celo napisali, da jih je za to nekdo dobro plačal! Seveda je logično: če se ljudje lotijo nečesa izjemnega, prelomnega, pogumnega, inovativnega, pogosto potrebujejo za to precej zunanje podpore – ne le finančne, pač pa tudi tehnične in upravne. In na podlagi tega se človeštvo veseli novih izumov, udobnosti in višje kakovosti bivanja.
Bilo je obdobje, ko so ljudje na veliko govorili o projektnem delu – da smo torej bolj usmerjeni v posamične velike podvige; da se financiramo in organiziramo na podlagi tega, ne pa da imamo cel kup struktur in financ, ki podpirajo brezplodno čemenje po pisarnah. Pustimo tokrat ob kraju dejstvo, da to rado vodi v t. i. prekarnost – človeka ožamemo, dokler nam ima kaj dati, potem pa ga zavržemo in pozabimo nanj. Pisarniški insekti, ki so se zavedeli nevarnosti, da bi morali morda kaj delati, niso prav dolgo nemočno brcali na hrbtu, urno so se spet postavili na noge – kdo pa bolje obvlada prazno psevdomodro govoričenje od njih. Kdo ima več časa za ustvarjanje novih in novih izmišljotin? Kdo je bolje zlezel aparatu pod kožo? Kdo, končno, točno ve, kako funkcionira uradnik, ki bo pregledoval neki projekt? In tako je nastala cela disciplina “projektov”. V marsikaterem oglasu za delo v administraciji je znanje projektov ena od postavk. Gotovo da to po eni strani pomeni, da nekdo že pozna način dela in s tem povezana orodja. Želel bi si, da bi to pomenilo, da ima nekdo inventivnega duha, vedrino, vztrajnost in pogum, da bo za družbo, državo in firmo počel avantgardne zadeve. A v resnici znanje projektov žal pomeni prepogosto to, da je nekdo do take mere izpiljen v kičastem novoreku, da bo prepričal razne komisije in odbore tudi za najbolj brezsmiselne zadeve. Ker gre žal prevečkrat za to: pisarniški mrčes se je samo naučil svoje vsakodnevno zehanje za mizo preobleči v vznemirljive novosti – in za to z veseljem žanje še več denarja. Če kanalizacijo plača EU namesto temu namenjenih sredstev v proračunu, potem slednja lažje odtečejo v kakšen privatni žep – ali pa se porabijo za podkupovanje volilcev z raznimi bombončki, da bo tudi naslednji mandat varno v naših rokah. Projekt tako sploh ni več nič velikega, ampak je samo metoda, kako od nekega (naivnega?) financerja izvabimo čimveč sredstev; cilj in namen sta samo retorična. Potrudimo se zanj ravno toliko, da razne komisije ne zahtevajo vračila denarja. Ko smo denarčke dobili in porazdelili po žepih, nas seveda čisto nič ne briga več za tisti cvetlični oh-in-sploh, ki smo ga še včeraj kovali v zvezde. Igrišča, kolesarske steze, razstave in skupine, vse ostane zapuščeno in brez javnega interesa – ker je svojemu namenu, torej bogatenju tistih, ki so pri koritu, že odslužilo. Zdaj je celo v napoto. Zato postanem zajedljiv, če kje berem ali slišim o projektih. Ker so vedno znova polni pijavk, ki poskrbijo, da so skrajno anemični.
Pri tem pa je posebno žalostno dejstvo, da so pogosto najbolj “uspešni” tisti projekti, ki se lotijo dejanskih in zaostrenih potreb družbe in okolja: zlorabijo zavest, da je res treba nekaj storiti (kot recimo vključiti Transalpino v mestno tkivo), in to porabijo za svoje pijavkanje. Zaradi tega izgledajo resnično upravičeni – a ne ravnajo nič bolj odgovorno in učinkovito. Morda še manj – če problem dokončno rešiš, ga ne moreš več molsti. Izmislijo si nekaj, kar zveni fantastično – ampak to do take mere, da smo zadovoljni že z idejo, realizacija pa nas ne zanima. Žalostno je, da to povzroči, da se problem reši podpovprečno – in tako tudi tisti, ki bi ga morda hoteli in uspeli rešiti zadovoljivo, ne morejo zraven. Ostanemo z goro pisane krame, ki hitro odsluži in spravlja v slabo voljo. Ter državljanom jemlje voljo do dejavnega delovanja v družbi.
