Na stopnicah (94)
Zlata čebula iz Stockholma
Izraelci so na poti skozi puščavo v obljubljeno deželo sanjali o egiptovski čebuli. Čebula sama po sebi ni hrana, je prej začimba – ni vsem všeč in ponavadi je ne bomo dajali v sladoled. Da bi se zaščitila, da je kdo ne poje, je pekoča – ampak mi jo uživamo ravno zaradi (plemenite) pekočine. Izvoljeno ljudstvo je svojemu godrnjanju še dodalo tisti sprevrženi stavek “in ta borna jed se nam že gabi” – govorili so o mani, hrani iz nebes. Borna jed? Čudežna hrana, za katero se ni treba nikomur pretegniti, ljudje pa zganjajo nostalgijo po egiptovski pikantnosti? Verjetno najboljša prispodoba za stockholmski sindrom, kar jih poznam. Ko je znano problematično bolj privlačno od fantastičnega neznanega samo zato, ker smo tega tako zelo navajeni … Ker preprosto – ne verjamemo. Če smo že pri svetopisemskih poročilih – ne verujemo.
Ampak pridige dragi bralci lahko poslušajo pri maši in to pač ni moj namen tukaj. Podoba o čebuli je samo dovolj vsesplošna – in dovolj “teološka” – da mi je prišla na misel ob današnji temi.
Novomeški škof Andrej Saje je namreč precej razburkal slovensko cerkveno javnost, ko je izjavil, da bi bilo “pošteno, da damo celibat na izbiro”. Za pogumno izjavo, ki kaže njegovo premočrtnost in iskrenost, sem mu iz srca hvaležen. Ne samo zato, ker sem prepričan, da je treba to vprašanje odpreti. Pač pa tudi zaradi neustrašne drže, ki ne pristaja na sprenevedanje ob vprašanjih, ob katerih se razumen človek vedno znova spotakne; ker se ne dela, da nimamo problemov, pač pa jih kot “pastir” odpira.
Njegova izjava je sprožila kup besnih komentarjev – in tako pridemo do naše čebule. Presenetilo me je, koliko ljudi pravi, da tega noče. Sploh ne tistih, ki se jih to tiče, torej duhovnikov – pač pa ob tem naučeno pesmico, da mora biti duhovnik zavezan in na razpolago samo Bogu (in ljudem), trmasto drdrajo laiki. Verjetno je bolestno ljubosumje, ki ga ta izjava izraža, do določene mere tudi resnično: nekaterim zares ustreza, da je duhovnik oseba, ki ne sme imeti ničesar svojega, ne materialno ne bivanjsko, ampak ga lahko do konca izkoriščajo. Ampak večina po mojem mnenju to recitira samo iz zavesti, kako korenito spremembo bi to zahtevalo – in da bi pretreslo tudi njihov svet. Da bi jih to morda izzvalo, da bi verovali bolj zares. Ker je pritoževanje nad Egiptom udobno pasivno, pot čez Rdeče morje pa terja korajžo in odločitev. Ker bi taka sprememba iz stare navajenosti na enem področju hočeš nočeš terjala podobno tudi na drugih področjih. Takih, ki se morda laikov bolj tičejo.
Ko je govor o ukinitvi obveznega celibata, marsikdo to razume v smislu cenene populistične poteze, tako rekoč oglaševanja, celo prilizovanja, da bi privabili nove duhovne poklice – in seveda ugovarja, da s tako površnim početjem in oddaljevanjem od Kristusa ne bomo nikamor prišli. A zapovedani celibat verjetno sploh ni toliko problem kot simptom; je bolj simbolno kot dejansko vprašanje. Ki bi seveda, če bi nagovorili sistemske probleme v ozadju, avtomatično odpadlo kot nečloveško in nerazumno. Ozadju samorazumevanja kristjana in Cerkve. Samorazumevanju kot dejavnega, odrešenega in svobodnega, ne pa skrušene zasužnjene karikature, ki bolj posluša hudičev šepet o krivdi kot navdih Duha, da smo rešeni.
In zato sploh govorim o “čebuli” – ker pri vprašanju celibata vidim, kako so ljudje vzljubili svoje in drugih suženjske okove. In se vedno znova vračajo vanje; ne privoščijo, da se jih kdo osvobodi. Raje sramotijo sebe, kot da bi drugemu privoščili radost; tako sem recimo slišal že precej žensk govoriti, da ne marajo duhovnika, ki se intimno dotika neke druge ženske; celo da ne marajo obhajila iz rok nekoga, ki se dotika ženske – kaj, za tako umazano in ogabno se imaš? Mar nisi svetišče, mar nisi dragocena, mar nisi izvoljenka ne le svojega dragega, pač pa tudi Boga? Nenehno govorimo o tem, da je odnos Kristusa in Cerkve odnos med ženinom in nevesto – duhovnik bi torej moral (ali vsaj smel) ta odnos v polnosti živeti.
Verovati pomeni občasno tvegati korak v negotovost Rdečega morja, celo njegovo gotovo smrt, ko puščamo za sabo kvas prejšnjega življenja in sprejemamo, da smo v polnosti odvisni od mane milosti. Čebula se je dobro podala v egiptovske piskre mesa, mani pa kvari okus. Nostalgija za njo nas samo onesrečuje.
