Na stopnicah (93)

Piše: Jernej Kurinčič

Domoljubje

“Onečastili so našo zastavo!” se je glasil zgrožen zapis na spletu. Šlo je za zastavo ZDA in ob prebiranju komentarjev sem se precej zamislil o korenitih razlikah v razumevanju domoljubja med nami. Kaj nam pravzaprav pomeni ljubiti svojo domovino? Koliko od nas bi šlo v precej gotovo smrt, tako kot odhajajo vojaki v Ukrajini dan za dnem – v imenu koga ali česa bi to storili?

Sodobna Evropa je silno nezaupljiva do vsakovrstnih nacionalizmov – še predobro se spomnimo klanja v prejšnjem stoletju, ki so ga povzročili. Ko slišimo govoriti o narodu, to hitro razumemo kot ideološko pokrovko za zločinski kolektivizem. Za odvzem pravic posamezniku v imenu neke širše identitete, da postane samo orodje v rokah patoloških idej. Jaz sem najprej jaz s svojimi lastnimi čustvi in interesi, potem pride na vrsto morda družina ali kolektiv, nacionalna ali državna pripadnost pa se zdi popolnoma zanemarljiva in je kvečjemu ostanek nekih preteklih, zastarelih vzorcev razmišljanja. Ljudje ponosno izjavljajo, da “ne vidijo rase”, da smo tudi po evangeliju vsi bratje in sestre in da moramo tako živeti. Tudi južnoslovansko “bratstvo in enotnost” lahko razumemo v tem smislu. V smislu globalizacije se zdi, da je narodnost 21. stoletja to, da si človek. Bi potem kazalo odpraviti vso to maškarado z zastavami, grbi in prazniki? Mar niso to zgolj simboli nekih vladarjev, ki so si bolj ali manj nasilno podredili množice in jih v svojem imenu pošiljajo pobijat ter ropat – ljudje pa so tako neumni, da se s temi ustvarjenimi identitetami tako poistovetijo, da jim služijo? Namesto da bi v miru uživali življenje v krogu svojih najbližjih in sodobnega standarda. So nacionalne ideje samo orodje za nadzor množic? Je slovensko državljanstvo za zamejca spakovanje ali nepotrebno kompliciranje? Je vztrajanje pri maternem jeziku zgolj stvar ohranjanja nekega izročila, podoben prestiž kot ura s kukavico nad kaminom?

Soočenje s precej korenitim modelom ameriškega free nation, ki stresa v talilni lonec vse ljudi sveta in ustvarja neko novo identiteto na podlagi razsvetljenskih vrednot, nam vsekakor lahko da misliti – in nam pomaga bolje razumeti našo lastno narodnost. Nedavni rasni nemiri tam nam sicer lahko dajejo slutiti, kako zelo korenit je razkorak med ideologijo in resničnostjo – a po drugi strani vendar ameriški vojaki umirajo po vsem svetu, ne v imenu prevlade neke oblasti, pač pa za širitev demokracije in svobode. Vsaj tak je uradni narativ, to je na ustnicah navadnega državljana. Svoj “grad” in skupnost svojih idej mora braniti še pred lastno oblastjo, zato mora biti oborožen.

A star izraz za domovino je očetnjava in v tem je verjetno smisel preudarnega domoljubja: v zavesti, da gradim svoje življenje na ramenih svojih prednikov. Da je to nepogrešljiv del moje identitete. Da me kot narod ne ustvarja torej neka (še tako napredna) ideja, pač pa družinska ljubezen, odnos. Domoljubje se pri tej historičnosti ne more ustaviti, a na njej lahko dobro gradi. Domovina je tam, kjer je moj dom; (zdrav) patriotizem je zvestoba svojemu očetu in njegovemu življenjskemu trudu.

Preberi tudi

Na stopnicah (120)

Na stopnicah

Na stopnicah (120)

20.01.2024
Na stopnicah (127)

Na stopnicah

Na stopnicah (127)

09.03.2024
Na stopnicah (121)

Na stopnicah

Na stopnicah (121)

27.01.2024
Na stopnicah (124)

Na stopnicah

Na stopnicah (124)

17.02.2024

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme