Na stopnicah (91)

Ker smo ljudje

Tako se je glasil neformalni naslov letošnje spominske slovesnosti za žrtve komunističnega nasilja v Ljubljani 16. maja. Da, ljudje smo – to je jasno že otroku – a vendar – kaj nam sploh lahko pomeni? Zakaj bi naša človeškost imela kaj vpliva na odnos do zverinskega početja nekega totalitarizma v polpreteklosti?

Gre samo za to, da si priskrbimo eleganten izgovor v smislu tistega reka, da se je motiti človeško? Ker se nam vedno znova pač dogaja, da delamo napake – včasih večje, drugič manjše? Včasih katastrofalne. Je bila komunistična strahovlada samo napaka? Je bila kolaboracija z okupatorjem samo napaka? Je fašistični teror na Primorskem razložljiv in opravičljiv kot napaka: narobe so razmišljali, ker so naše rojake obravnavali kot polopice (in jih še)? Vsak od nas je kdaj zaveden; kljub temu da ravna v najboljši veri in morda celo v skladu z veljavno zakonodajo, imajo lahko njegova dejanja boleče in katastrofalne posledice. V zavesti te naše zmotljivosti bi bilo potem najbolj pietetno pač grenko skomigniti z rameni in si želeti, da na vse skupaj čimprej pozabimo. Morda tistim z najhujšimi posledicami priskrbeti državno plačano psihoterapijo, ki bo učinkovito vse prevedla v čustva, potrebe in nevrone ter tako presnovila v nekaj abstraktnega. Odpraviti morebitne neskladnosti v sodobni družbi, zgrajene na zgodovinskih krivicah, potem pa vse učinkovito zapečatiti kot preteklost? Zdi se splošno sprejeta dogma, da je lažje živeti, če pozabiš, če se sprijazniš, če “gre življenje naprej”. Če nekdanji rabelj žrtvi brez trena očesa in slabega občutka proda solato ali žigosa obrazec. Je pot naprej torej samo v mentalni moči sprenevedanja? Da ne popustim zverinam v sebi, ki divjajo: bodisi zverinam želje po maščevanju in zadoščenju bodisi zverinam krivde, ki lahko pretekla grozodejstva kamuflirajo samo s sedanjimi. Je neusmiljeno, nepietetno in trdo množičnemu morilcu na smrtni postelji kazati pred oči, kaj je pustil za seboj? Sem zloben, ker kratim prijetni pogovor ob kavi z nekdanjim partijskim privilegirancem, ko uživa sladki mir svojega upokojenstva v dobrodušnosti do vsega sveta okrog sebe, z dreganjem v krvava dejstva njegovih zaletavih let? Je zahteva po dostojnem pokopu in veljavnih listinah umrlih v pobojih le nadležno pogrevanje in nepotrebno kompliciranje? Iz napak se vendar vsi učimo in v prihodnosti bomo vsi zato boljši …

Ampak biti človek je še kaj več kot delati napake. Je dostojanstvo. Francoski filozof judovskih korenin Levinas govori o drugem kot o obličju. Nikoli ga ne morem do konca razumeti, nikoli v svojem dojemanju izčrpati. Vedno presega moje najbolj skrajne špekulacije. Presega vse družboslovne in filozofske teorije. Sočlovek je neprecenljiv dar. Vsak sočlovek. Je čudovita enkratnost. Če se mu zazrem v oči, se mi odpre večji svet od vsega, kar me obdaja. Pošastnost sistemov in režimov je ravno v tem, da to prezre ali zatre. Da (so)človeka zvede na sredstvo, na material, na funkcijo … ali na sovražnika. Da želi uničiti ne samo njegovo življenje, ampak tudi spomin nanj – ne sme obstajati, ne sme imeti groba. Kreoni vseh časov žugajo z gorjačo zakona in svoje krhke avtoritete. In taka zvajanja, take redukcije sočloveka se ne pozabijo čez noč. Globoko si jih moram vtreti v kožo, da postane dovolj trda za puškino kopito. Ostanejo vtrta v kožo družbe generacije in generacije. In zato ne smemo pozabiti – samo v našem spominu je moč, je zemljevid črepinj človeškega dostojanstva naših bližnjih. Če ne vemo, ne moremo ne oprostiti ne prositi odpuščanja, samo divjamo naprej skozi življenje na krilih neprepoznanih demonov preteklosti – in sejemo zlo. Ker smo ljudje, moramo tvegati in se ustaviti ob prepadu zla. Tvegati strah, grozo in bolečino pogleda vanj. Vsaj zdaj moramo storiti tisto, česar prejšnje generacije v vojni podivjanosti in opojenosti z zmago niso bile sposobne: prepoznati v pokojnih ljudi – ker smo ljudje. Orfej ni smel pogledati Evridike, če jo je hotel rešiti iz Hada – mi pa se moramo, vedno znova, v hadih svojega življenja sočloveku zazreti v obličje in v njem prepoznati brata, sestro. Če sem morilec, mu s tem vsaj po smrti povrnem ukradeno dostojanstvo in obličje – če je moril on, se le tako lahko otresem spon maščevanja in sovraštva. Samo to je pot iz mraka in groze za nas in zanj.