Na stopnicah (90)
Prekleta družba
Ob nedavnem strelskem obračunu v Srbiji so se takoj razvile burne debate o “srbski družbi”. Ni manjkalo ne takšnih ne drugačnih samopoklicanih analitikov, ki so to katastrofo razumeli kot logično posledico družbenih razmer, pa naj bo tako ali drugače. Če smo malce jedki, opazimo, da vsak pristavi svoj lonček: pacifisti zadevo pripišejo množici orožja, ki je ostala v rokah posameznikov po nekdanji vojni, vzgojni dušebrižniki krivijo metal glasbo in streljaške igrice, kritiki šolskega sistema opozarjajo na brezosebnost sodobnega šolstva, srbski nacionalisti seveda najdejo povezavo z ZDA in sprevrženim zahodnjaškim vplivom na ubogo ljudstvo … Lahko bi našteval v neskončnost. Ob čelnem trčenju v neizprosnost in nerazumnost zla se zdi “družba” pravšnji krivec. Lažje je pač obtoževati abstraktni koncept (v katerega sam spadam le pogojno), kot pa se soočiti po eni strani s svojo nemočjo – in po drugi strani s svojo soodgovornostjo. Tudi (zakaj pa ne) izpustiti iz rok tako dobro priložnost, da ob zadevah, ki se me čisto nič ne tičejo, “ventiliram” svojo lastno jezo, bes in pravičništvo. Vedno znova je tako ob težkih dogodkih: hočemo imeti krivca! Nekoga moramo kaznovati, nad nekom se moramo znesti, nekdo mora biti grešni kozel za vse to. Maščevanje mora biti, pa če je še tako jalovo in krivično. Je že kje kdo prekršil kakšno pravilo, da mu bomo lahko obesili za vrat vse skupaj in ga poslali sedet ali celo v smrt; saj so tudi za Jezusa rekli: “Bolje je, da eden umrje za ljudstvo,” in ga likvidirali. Ko smo tako na tuja ramena preložili vso svojo žalost in nemoč, ko smo se znesli nad njim, naj bi nam bilo baje bolje.
Samo kaj, ko se ljudje trmasto izmikajo takšnemu obešanju krivde, še dobre odvetnike si najemajo. In če jim pogledamo v oči, je vse prenevarno, da bi v njih ugledali sočloveka – in se ga usmilili. Zato je bila že od nekdaj dobra taktika iskati krivce v bolj abstraktnem smislu: drug narod, druga rasa, druga vera, druga kasta, drug družbeni razred … zanje ni milosti. Mi smo dobri, oni so slabi – in v imenu tega jim zasežemo karto človeškega dostojanstva in se do njih vedemo, kot si “zaslužijo”. Zaslužijo, ker so krivi za mojo žalost in mojo revščino.
V današnjem svetu, ki se ima za multikulturnega, je takšno stališče seveda nesprejemljivo: vsi smo enaki, vsi enakopravni. A na koga bomo potem kazali s prstom, kdo bo potem za vse kriv? Na koga se bomo jezili, iz koga norčevali? V svetu, kjer smo vsi posamezniki, enkratni in polni najboljših namenov? Nedavna moda pop psihiatrije je sicer za kratek čas prinesla na plano nove dežurne krivce: narcisti, zlorabljevalci, psihopati – a rep taiste mode nas že opozarja, da pač ne morejo biti krivi, če so psihično bolni …
Eleganten odgovor razsvetljenega posameznika je vedno znova: družba. Družba bi morala preprečiti množične poboje; družba bi morala spremeniti način šolanja; družba bi morala proizvajati brezogljično; družba bi morala otrokom zagotavljati zdrav in celosten razvoj; družba bi morala zaščititi kmeta in naravo … Morda je tako zvračanje krivde na societas toliko bolj popularno v socializmu, a nanj zlepa niso imuni tudi drugje. Značilno za ta mehanizem je, da se tako ali drugače ogradimo od te “družbe”, da se potem čutimo, da lahko po njej pljuvamo. Mladina jo gleda kot odrasle, upokojenci kot delavstvo, gospodarstvo kot javni sektor … Vedno neka anonimna, abstraktna, vsesplošna drugost, ki je dozdevno vsemogočna in stvari ne da na svoje mesto samo iz pokvarjenosti. Ta “socializacija” ima v naših odnosih dve polarni posledici: po eni strani bližnjega romantiziramo (“Vsi ljudje so po srcu dobri”), po drugi pa ga demoniziramo. Izpred oči nam uide, da je družba pač skupnost posameznikov, kjer smo vsi tako dobri kot zli. Da družba kot taka, ne kot skupnost posameznikov, pač ne obstaja. Delujejo sicer nekateri (tudi precej strašljivi) mehanizmi, a drugače pa smo družba samo soljudje.
Ko sem pisal o vsemogočnosti družbe, ne moremo mimo neke – precej drzne – domneve: da smo si “družbo” kot dežurnega krivca izmislili, ker si pač ne upamo jeziti na Boga. Vernik ima pač precej manj potrebe, da za zlo, ki se mu pripeti, išče krivce po svetu – zazre se pač v Obličje in mu ob tragiki tega sveta izrazi zdaj jezo, zdaj žalost. Bližnjemu pa pusti, da je ob vsem zlu pač samo – njegov sotrpin. Tako zanj kot zase pač ve, da se kdaj zavestno odloči za zlo. Pa čeprav si je to težko predstavljati – zlo ni bilo nikoli nekaj razumnega. Zato si je morda lažje izmisliti neko Družbo – če se zazreš v Obličje, boš v njem, kot odgovor na vprašanje zla, vedno znova jasneje kot v najboljšem ogledalu zagledal svoj obraz.
