Na stopnicah (9)

Piše: Jernej Kurinčič

Smeti na vrhovih

Vrh dogajanja v Sloveniji je te dni resnično potekal na njenem vrhu, na Triglavu. Lahko bi rekli tudi vrh ledene gore – tam je, kot vemo, večina pod gladino. Če se ostali bolj obregajo ob te površinske zadeve in ob njih včasih izgubljajo ne samo živce, pač pa tudi upanje, pa je meni vseeno bolj zanimivo zazreti se pod to gladino, v globine. Recimo poskušati razumeti čustveni svet posameznice, ki prehodi tisto višinsko razliko, pa v vsej lepoti, ki jo obdaja, v vsej skrajnosti bivanja ne more preko “dolinskih štorij”.

Morda je moja šibkost kriva, da je tako, pa vendar že vem, da gora človeku podira načrte, da ga spreminja. Kot pravzaprav vse preizkušnje življenja, pa če si jih izbereš sam ali pa ne. Včasih te dokončno ustavi in moraš premagan nazaj. Kdaj se samo srečaš z mejami svojih moči in hodiš previdno po njihovem robu ter vzdržuješ krhko ravnotežje med svojim nestrpnim hrepenenjem po cilju in zalogo svoje energije. Se zgodi, da se v tebi razplameni misel, ki te tako zajame, da ne veš ne za pot, ne za lepoto okrog sebe, ne za sopotnike, ne za napore – če bom za kaj odgovarjal pred Prestolom, bom verjetno za to: da sem tičal v svojih pustih mozganjih, ko je okrog mene vse žuborelo od svežine bivanja. Ali pa pozabiš na pot pred seboj, ker se tako posvetiš notranji pokrajini, kjer v dialogu potuješ s katerim od sopotnikov. Poznam ljudi, in jih ne razumem čisto, ki jih v gore vleče samo dosežek, samo čas, samo šport bi lahko rekli – zanje ni poezije, je samo čas, ki mora biti čim krajši; meni pa je vedno prekratek in bi ga še. Življenje brez okusa pravzaprav. Kot se mi je pred časom neki fant pohvalil, da je naredil prejšnji dan 80 km s kolesom; pred očmi se mi je že zarisalo nekaj variant kroga, ki ga je verjetno opravil po okolici, in kaj vse lepo je videl – pa mi je privoščil mrzel tuš in mi povedal, da je to naredil v sobi na avtomatu. S stališča treninga vsekakor bolje: kontrolirana temperatura, nadzor nad pulzom, natančno nastavljen upor vrtenja pedalov, brez tveganja za nesreče in poškodbe. Pa vendar, ni isto. Nikogar, ničesar ne srečaš. Sploh sebe v svoji presenetljivosti ne. Ker če se v gori še tako globoko zagovoriš ali zamisliš, prišli bodo trenutki, ki te bodo “prebudili” – včasih iz lepote, včasih od napora, kdaj boš moral samo izbrati pravi odcep na poti. Od časa do časa v tvojo začrtanost, lahko bi rekli skoraj trans, vstopi stvarnost in te opozori nase. Kdaj nežno, z neverjetno lepoto. Drugič prav grobo – s strahom, bolečino in dvomom. A vedno znova se zaveš, kot Job, ko je tožil Boga: “Premajhen sem!” Lahko obdam svojega Leviatana s tisočerimi ovratnicami, zaponkami in uzdami, vedno znova se mi iztrga – in priteče k nogam Gospodarja kot ubogljiv cucek. Tvoja tožba ostane brez besed, tvoja zaletavost se umiri, postaneš posoda čudenja. Ne vzpenjaš se več v lastni moči, ampak gnan od hrepenenja in lepote. In se učiš, da je to, čemur si govoril lastna moč, marsikdaj bila bolj trma proti pravi Moči. Kot dokazovanje otročiča, da zmore ostati na svojih nogah, ko za trenutek izpusti roko, ki ga uči hoditi – potem pa se je v naslednjem trenutku, ko ga zanese proti trdim tlem, spet hlastno oklene. Gora te spomni, da se še vedno učiš hoditi.

Jezi nas, ko kdo na gorskem pohodu za seboj pušča smeti. Tudi zato, ker so v čistini neposrednosti bivanja grenek spomin na tehnično, golo uporabno dolinskost. Pa če so to materialne ali duhovne smeti.

Preberi tudi

Na stopnicah (27)

Na stopnicah

Na stopnicah (27)

22.01.2022
Na stopnicah (26)

Na stopnicah

Na stopnicah (26)

15.01.2022

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme