Na stopnicah (89)

Piše: Jernej Kurinčič

Še ena peticija za osemurni delavnik otrok

Verjetno sem koga prejšnji teden razjezil ali razburil s svojim pisanjem. Vendar sem na praznik dela poslušal (drugače fantastičen, poglobljen in ganljiv) recital mladih ob prazniku dela in mi je dalo misliti: kot refren se je delo vedno znova pojavljalo kot – nekakšen nebodigatreba. Vrh pa je predstavljala izjava nekako v smislu, da vse to delo, ki se odvija po svetu, vse to proizvajanje samo še povečuje onesnaževanje. Dalo se je razumeti v smislu: prenehajte že delati in proizvajati, ker to uničuje okolje. Gotovo je to na mestu v smislu, da neskončno proizvajanje potrošniških artiklov za kratkotrajno uporabo nepotrebno obremenjuje okolje. Ampak da bi pa to posplošili kar za vse delo? Kot da je naš ideal, da nikjer nikomur ne bi bilo treba ničesar delati … To razodeva slepo pego zahodnjaka, da mora za njegov (precej lagoden) način življenja nekje teči precej marljiva mašinerija, da ga vzdržuje potno čelo njemu neznanih ljudi – tudi za to, da lahko v eter spušča dramatizirane pasuse o trpeči delovni sili.

Že prej pa sem v neki strokovni skupini doživel, kako so soudeleženi s kar nekakšno osramočenostjo razlagali, kako so njihovi starši večino svojega časa in energije posvetili delu. Kot da bi bila to nekakšna njihova patološka zabloda, celo obsedenost. Za nasprotje je bilo možno razumeti, da naša generacija zna uživati in se sprostiti. Vem, marsikje je oče-proletarec dejansko pogosto cele popoldneve prebil pri zidavi hiše ali vikenda; mama je od jutra do večera loščila pohištvo in pometala; sobotno čiščenje je postalo bolj sveta obveznost od nedeljske maše. A zato ni treba, da gremo sedaj v drugo skrajnost. Da delo začnemo prezirati ali celo dojemati zgolj kot nadlogo. Da naš tehnični in informacijski razvoj razumemo predvsem kot podpiranje lenobe. In otroštvo in mladost predvsem kot obdobje, ko se nikakor ne dela (potem pa se v odraslosti, ko je to pač nujno, z odporom odgara najmanjšo nujno potrebno mero, dokler ne pride blažena penzija). Tak pogled je nespameten že s stališča, da najbolj plodno in močno obdobje življenja razume kot kalvarijo. Človekovo ustvarjalnost in pridnost poniža na trpinčenost. V takem razpoloženju ubogega zgaranega trpina je seveda pasiven in tako bistveno bolj v nevarnosti za razne oblike izkoriščanja na delovnem mestu; če si že na dnu, te težko kaj še bistveno bolj potlači, rineš pač dalje ne glede na vse.

Na kaj želim opozoriti s tokratno “peticijo”? Morda na to, naj ne vzgajamo za brezdelje. Naj ne romantiziramo časa na kavču, morju ali v fitnesu. Za srečo in blagostanje je potrebno preudarno razmerje med delom in prostim časom, ne pa čimveč slednjega. Otrok je bistveno bolj ponosen na prekopan vrt kot pa na to, da je gledal risanko. Če so “boomerji” morda res v nevarnosti, da se ne znajo ustaviti, pa smo naslednje generacije v ravno nasprotnem položaju: ko bodo naši starši izpustili vajeti, se bomo mi znašli pred nalogo vzdrževati funkcioniranje sveta. In to bo res kalvarija, če bomo imeli do tega sistemski odpor. Priznam, da me je tega časa pravzaprav strah – ko bodo vsa mesta v družbi zavzeli ljudje, ki samo čakajo, da bo konec tlake, in še vmes vsak trenutek, ko jih nihče ne gleda, pogled uprejo v svoj zasebni zaslonček. Ko se bo delovna etika razumela kot neke vrste psihična bolezen. Ne samo zato, ker taka družba pač ne more funkcionirati – tudi zato, ker bo to rodilo množice nesposobnih in nesrečnih ljudi. Sem preveč pridigarski? Sem v tem pisanju krivičen do ljudi, ki jih življenje sili v garanje – jaz pa tu pisarim v prostem teku? V svojih zapisih ne želim soliti pameti – želim samo kdaj dregniti v zadeve, ki se zdijo samoumevne, pa morda sploh niso.

Preberi tudi

Na stopnicah (124)

Na stopnicah

Na stopnicah (124)

17.02.2024
Na stopnicah (120)

Na stopnicah

Na stopnicah (120)

20.01.2024
Na stopnicah (119)

Na stopnicah

Na stopnicah (119)

13.01.2024
Na stopnicah (121)

Na stopnicah

Na stopnicah (121)

27.01.2024

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme