Na stopnicah (87)

Piše: Jernej Kurinčič

Proletarec, njegove pravice in tlaka

Klepetam z uradnico pri poštnem okencu in mi pove, da poštne pošiljke v notranjem prometu potrebujejo približno tri dni do naslovnika. Z obžalovanjem se spominjava časov, ko je skoraj brez izjeme pošta zanesljivo prispela naslednji dan. Treba ni – je bilo pa čudovito; “hitra pošta” tako rekoč ni imela smisla, ker skorajda ni bila nič hitrejša od navadne. Po izkušnjah z italijansko pošto, po kateri božična voščila dobivaš ravno za veliko noč (in tednik Novi glas prispe prej do slovenskih kot do italijanskih naročnikov), se ne morem jeziti ali vznemirjati. Prešine me, kako bi to komentiral kakšen nostalgik za prejšnjim sistemom: da je v takratnem centraliziranem ustroju pač vse čudovito teklo in smo delali čudeže. Kot slišim vedno znova na mnogih področjih: glede davkarije, glede koncesionarjev v medicini, glede inšpekcije … Mantra je nekako v smislu, da smo takrat vsi vedeli, da je vse naše, in smo se torej za to našo stvar vsi trudili – zdaj pa vsak gleda le na svoj zasebni vrtiček; druge pa obravnava samo toliko, da jih izkorišča.

Nikakor nisem vernik ideje prostega trga in njegove avtoregulacije, ki se zadnje čase zelo širi po naših krajih. Tistega romantičnega prepričanja, da dober delodajalec in gospodar gleda daleč in zato, čisto v svojem interesu, ne izkorišča delavcev, ne goljufa države, ne molze strank. Ker resničnost tega večinoma ne potrjuje; po mojem v glavnem zato, ker se večini “kapitalistov” ne da biti tako dolgoročni: ko izmolzejo nekje, gredo izčrpavat drugam, in to se jim večinoma prav dobro izide. Ko je neokolonialna mašinerija na Daljnem vzhodu izgubila monopol, ker so se bivši “sužnji” tako razvili, da so položaj vzeli v svoje roke in začeli konkurirati, je zdaj novi “hit” Afrika. Kapitalist je kot kobilica, ki požre vse živo do tal in ga ne briga, če bo kaj raslo drugo leto – takrat se bo pasel drugje.

Marksizem želi na to odgovarjati s postavitvijo delavca in njegovega dela na piedestal. Ne bo več delal za interese drugega, pač pa za svoje interese in za svoj blagor – saj je, po pravu in ideji, “vse naše”. Kdo pa bi bil tako neumen, da ne bi delal – in to po vseh močeh – če ve, da dela v svoj interes. Moje delo, moja družina, moja varnost – vse je v ljubečem objemu naše skupnosti, ki sistematično in centralizirano poskrbi za vse od A do Ž. Nobenih konfliktov interesov, nobenih zasebnih jam denarja in zlorab, ker je vse od vseh in vse interes vseh. Če pozorno pogledamo, opazimo, da ta sistem boleha za popolnoma isto boleznijo kot prosti trg: za romantično predstavo, da smo ljudje dovolj disciplinirani, da bi dosledno sledili svojim dolgoročnim interesom – da smo sposobni imeti to pred očmi in v skladu s tem živeti. Da bo socialistični proletarec, čeprav mu ni treba, vsako jutro navdušeno zagrabil za kramp in lopato, ker gradi skupno domovino in ker čuti sveto dolžnost, da k temu prispeva po svojih najboljših močeh. V praksi pa naš junak dobro ve, da bo popolnoma enako plačan, če bo naredil kaj ali nič; “vse je naše” razume v smislu, da so proizvodi in orodje njegove firme zlahka njegova zasebna last (pa naj so to čistila, vijaki, žaklji cementa ali papir). Kdo in zakaj bi delal, če mu ni treba? Ideja o vsezveličavnem delu je opojna in čudovita, a v vsakdanu težko tekmuje z radostjo pivca ali kavice v sproščenem vzdušju lenobnega prebijanja časa.

A kako to, da je potem v socializmu pošta prihajala naslednji dan, kot sem pisal uvodoma? So se tako bali Udbe, ki je pač redno dežurala tam? Ker pošta sploh ni bila edini primer; marsikdo omenja tudi zdravstvo, pa SDK in velike tovarne: da je sistem funkcioniral in so se delale kar zavidljive stvari.

Na Živalski farmi je sistem funkcioniral, ker je konj vztrajno govoril “še bolj bom delal” – in na podlagi tega so prašiči lahko snovali naprej in ovčje blejanje se ni izkazalo za prazno. Konj ni postal garač šele z oblastjo prašičev – tak je bil že od prej. A na farmi niso vsi konji. In ko “konj” vidi, da gre njegovo delo v prazno in zasluge (ter finance) poberejo taki in drugačni “prašiči”, bodisi obupa bodisi se pokvari. Konje, ki so držali pokonci Jugoslavijo, je vzgajala še stara Avstrija – danes pa žanjemo sadove marksistične dresure in idej. Ljudje so se pač navadili, da je dovolj, da se imenuješ delavec, da dobivaš plačo (in vse ugodnosti zraven) – tudi, če ne delaš nič.

Preberi tudi

Na stopnicah (122)

Na stopnicah

Na stopnicah (122)

03.02.2024
Na stopnicah (120)

Na stopnicah

Na stopnicah (120)

20.01.2024
Na stopnicah (124)

Na stopnicah

Na stopnicah (124)

17.02.2024
Na stopnicah (119)

Na stopnicah

Na stopnicah (119)

13.01.2024

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme