Na stopnicah (86)
Miti in legende
Takšen je bil konec osemdesetih naslov oddaje na tedanji TV Ljubljana, prednici sedanje slovenske nacionalke. Ni šlo za kakšno izobraževalno oddajo o starogrških bogovih ali obredih domorodcev v Oceaniji, tako so previdno naslovili – verski program. V procesu demokratizacije smo se lahko nehali delati, da religiozna razsežnost ne obstaja in da morda le ni zgolj “opij za ljudstvo”. A še vedno je moralo biti že iz naslova jasno, da gre zgolj za nekaj s področja izročila, nekaj, kar si med seboj pripovedujemo bolj kot pravljico. Dialektični materializem s takimi stvarmi sploh ni hotel imeti opravka (in pri tem spregledoval, kako zelo je sam mitološki), ko pa je oslabel, jih je začel tolerirati.
A zmrdovanje nad mitologijo in svetom presežnega sploh ni marksistični izum, razsvetljenska pamet se je s svojo logično-tehnično metodo vedno čutila vzvišena nad narativom mitov in jih prepuščala takim in drugačnim primitivcem – pa naj so bili iz kakšnih daljnih otokov, s kmetov, z roba družbe, še otroci ali preprosto napačnega spola. Razumen človek naj bi zaupal predvsem svoji pameti in njeni logiki. Dokler se na začetku 20. stoletja ni srečal z dejstvom, da si mita pravzaprav želi … in da ga za utemeljitev svojega babilonskega stolpa spekulacije potrebuje. Nietzschejev Zaratustra se bere bolj kot mit kakor pa kot kakšna razprava. Wittgenstein od “o čemer ne moremo (razumno) govoriti, o tem moramo molčati” pride do igre, do dopuščanja razigranosti, sodelovanja v nečem, kar je – verjetno – večje od nas in česar ne moremo zares razumeti. In morda niti nočemo. Misel postmoderne je tako pogosto kar antiracionalna, obsedena z raznimi eksotičnimi narativi. Kot da bi zahodnjak, ko je tako razumsko popredalčkal svojega lastnega duha, moral vsake toliko pobegniti od sive shematiziranosti v svet grlenih krikov in plemenskih iniciacij. Hipiji so hodili na “duhovne ekskurzije” v Indijo; tudi današnjo “multikulturnost” Zahoda lahko razumemo na takšen način. Urbani Evropejec ne obdeluje svojega vrta, pač pa kupuje na tržnici s pravljičnega podeželja “domače”. Do pičice ukrojeni suknjič znanstvene vsejasnosti nas tišči, je okoren in pravzaprav – grd.
Torej človek potrebuje neko obnebje presežnosti; želi si, da bi bil nošen. Prepoznava, da imata obred in intuicija mesto v njegovi resničnosti – čeprav postopek in znanost še vedno kraljujeta. Kot je nekdo rekel: “Če ne bi bilo boga, bi si ga bilo treba izmisliti.”
A tu se znajdemo pred pomembnim vprašanjem: smo si ga izmislili? Mite ponavadi razumemo kot predznanstveno (celo praznanstveno) pripoved človeka, ki hoče svojemu življenju dati smisel, obvladljivost; racionalizem sebe dojema kot tistega, ki je zadeve znanstveno pojasnil in tako potisnil mite na smetišče zgodovine. Danes pač vemo, da je sonce zvezda, ogromna kepa žareče snovi, ne pa gospod, ki se visoko gori prevaža s kočijo. Gre torej za to, da si želimo imeti mite na področjih, ki jih znanstveno (še) ne obvladamo? Ali je presežno zgolj tisto, česar še nismo dosegli? Govorimo o bogu in večnem življenju samo zato, ker smo še preveč otročji, da bi sprejeli znanstveno jasnost življenja?
Ali pa vsi “miti in legende” vseeno niso iste vrste: nekatere smo si morda res izmislili sami iz pekoče potrebe, ker nas je žulilo življenje – nekateri pa so nam morda bili razodeti, zaupani. Da nam je nekdo povedal, da so resničnost, čeprav povedana v jeziku pravljice. Celoživljenjska naloga pa je razločevati, kateri miti spadajo v katero kategorijo.
