Na stopnicah (83)

Šovinistična normalizacija naglice

Pred časom sem v Novem glasu bral o “dnevu žena” – s pričakovanjem hvalnice ženskosti, nečesa morda tako sončnega (ali celo sončkastega), da se bom kremžil. A avtorica me je ponesla še v eno serijo napornih zgodb, lahko tudi pričevanj. Zgodb, ki so tako vseprisotne, da se zdijo že kar norma – pa so res?

Ne sprašujem se o resničnosti teh zgodb, gotovo niso edine. (V oklepaju vseeno pripomnimo, da je današnji čas pač naklonjen tragičnim likom, še superjunaki morajo zavoljo nekakšne realističnosti imeti svojo “rano”.) Sprašujem se o tem, ali je nenehno lansiranje in ponavljanje tovrstnih štorij za žensko vprašanje – in njegovo rešitev – zares koristno. Je koristno, če z nalaganjem istega narativa plast za plastjo – ženskam in svetu – dopovedujemo, da tako pač je? Saj s tem nekako pozivamo k stoičnemu sprejetju razmer in k najdenju lepote življenja v teh okvirih. Ljubica, sprijazni se, to pomeni biti ženska! Sam sem se ob zgoraj omenjenih zgodbah vedno znova spraševal, kje so njihovi partnerji in – po drugi strani – mar si pač niso naložile preveč.

Če bi iskali analogijo liku moškega – heroja, bi jo v naši kulturi verjetno našli v podobi matere – mučenke. Torej ženske, ki ponižno prenaša vse hudo in se z vsemi močmi trudi “zakrpati luknje”. Ki jih v stvarnost z udarci junaškega meča vnašajo moški, pa naj bodo očetje, možje ali sinovi. Ki z nekakšno supermočjo in milino vedno znova čaka s skodelico kave, pripravi časopis in vozi otroke v šolo. Danes je morda že toliko emancipirana, da ob tem godrnja med zobmi ali se pritožuje prijateljicam. Pogosto o tem, da je njen dedec pač luzer in je zato za skoraj vse sama: če hoče, da je kaj narejeno, mora pač ona v akcijo. On pa dremlje na kavču z daljincem v roki in ga precej briga za vse – ali pa se posveča kakšnim obskurnim hobijem. Sodobnost je žensko odrešila celega kupa najnapornejših nalog in nevarnosti od pranja na roko naprej – kako torej, da je danes bistveno bolj pod stresom? Od znancev, ki so “pregoreli”, je 80 % žensk. Sem površen, če zapažam, da pregorevajo večinoma tako, da si poleg tradicionalno ženskih področij nalagajo še vse, kar počnejo moški? Kakšen zlobnež bi pomislil, da je zamisel, da se bo ženska emancipirala tako, da se bo uveljavila na “moških” področjih, skovala klika, ki si želi še podaljšati čas na kavču – tako jim ni treba početi niti tega več. Ženska pa se bo čutila kriva, če vsega tega ne bo počela – kriva pred svojo družino, dolžna do svoje ženskosti, v tem borka za svoje pravice … dedci so itak luzerji. Raje naredim sama, kot da se prepiram. Zadnjič je recimo nekdo ugotovil, da ženske sploh niso več tako zelo slabe šoferke – odgovoril mu je drugi, ki je to pripisal dejstvu, da one opravijo večino popoldanskega “taksiranja” otrok (poleg tega, da se redno vozijo v službo). Po drugi strani pa poznam kar nekaj možakarjev, ki še v svoji odrasli dobi in med družinskimi obveznostmi najdejo čas za prebedeno noč ob igricah. Ali pa so ob sobotah na biciklu, žene pa doma čistijo hišo. Mar potem tole o luzerjih drži? Vem, da sem na tankem ledu, a menim, da bi pravzaprav emancipacija najbolj pomenila to, da bi v partnerskem odnosu ženska znala postaviti svoje meje – da ne bi nastopala kot stalni “krpalec lukenj”. Ki mora biti v stalni pripravljenosti, če kje kaj zgreši. Povedano drugače, ki svojemu partnerju ni mama. Ki ne odstopi od tega, da ima svojo odgovornost – saj to pomeni njegovo dostojanstvo. Zadnjič mi je recimo znanka razlagala, kako ve za mnogo primerov, ko so se odrasli samski moški, ki so dolga leta sami skrbeli za gospodinjstvo, čez noč “pokvarili”, ko so si dobili partnerko. Ne razumite narobe: niso krive ženske, ker to omogočajo. Je pa problem, če se tako stanje ovekovečuje – in s tem normalizira.