Na stopnicah (8)
Neokrnjena narava
Kako lepo si je privoščiti oddih v neokrnjeni naravi! Marsikdo si ravno zato izbere Slovenijo za svoj dopust: širni gozdovi, divje reke, čista voda, mirne gorske stezice, cerkvice na gričkih, idilične kmetije … Čudovito je zapustiti mestni vrvež, njegove skrbi in nenehno naglico in se potopiti v ta mir. Tako rekoč v neki drug prostor in čas. Tudi na morju je vse nekaj drugega, če si kje v miru in na samem. Kjer pojejo škržati in je ponoči videti zvezde. Celo, če ni elektrike in tekoče vode. Spomnim se, kako sem bil slabe volje, ko je v vasico na Pagu, kjer smo z družino ponavadi dopustovali, prišla javna razsvetljava – če sem hotel poslej spati zunaj dobro ali pa opazovati zvezde, sem se moral napotiti kar daleč proč od hiš. Da pa bi šel na morje v kakšen hotelski betonski kozolec in moral skoraj stati v vrsti, da bi lahko prišel do vode? Potem sem raje doma.
Včasih si za kakšen svoj priljubljeni kotiček zaželiš, da bi ga čim kasneje našel “turizem”: ker potem ne bo več samo tvoj – in tako neokrnjen. Počutiš se, da moraš z vsemi močmi braniti ta košček raja na zemlji.
Meščanu dan za dnem odmeva razsvetljenski klic: “Nazaj k naravi!” Če so njegovi predniki živeli na kmetih, še toliko bolj – vrača se ne samo k svoji ideološki prvinskosti, pač pa tudi v spomine iz otroštva. Zdi se mu, da je v naravi vse prav in lepo, da je vse prijazno in na ustreznem mestu. Dokler se človek ne vtika v naravo, vse poteka tako, kot mora: srnice skakljajo, metuljčki letajo, rožice rastejo, kravice se pasejo in gozd opojno šumi. Kakšna romantika! Mi pridemo na obisk iz mesta, se napojimo z lepoto in nato lahko odidemo odgarat še eno epizodo v betonski džungli. Če se držimo vremenske napovedi, označenih poti in priporočil s spleta, vse teče gladko in sladko. Kakšen zločinec bi se potem lotil posegati v mojo neokrnjeno naravo? Kaj je vendar narobe z njim? Da bi tam gradil neke velike stavbe, posegal v vodotoke, sekal gozd, vlekel cevi ali kable – nezaslišano!
Vendar ne živijo vsi v mestih. Poglejmo na zgoraj našteto drugače: če želi gorska kmetija finančno shajati, mora sezidati precej velik hlev. Ko ti hudournik skoraj odnese hišo, nimaš nobenih pomislekov, da bi betoniral njegovo strugo skozi vas. Če vsenaokrog raste gozd, je pač neumno, da bi se pozimi ogreval na plin – kot dober gospodar pa veš, kaj smeš posekati. Tudi v idiličnih gorskih hišicah je lepo imeti tekočo vodo in elektriko – sploh če tam živiš stalno in ne le počitnikuješ. Ker boš potem tam preživel tudi snežne meteže, silne nalive in dolge zimske večere – čase, ko je povprečen dopustnik nekje doma na varnem.
Ko pišem o dopustnikih in meščanih, nočem metati ljudi v isti koš ali biti izključujoč, kaj šele soditi. Saj sem tudi sam meščan. A opažam, kako med ljudmi narašča težnja, da bi vse, kar ni mesto, razglasili za nekakšen naravni park. Prostor, kjer je človekovo poseganje minimalno. Da potem tako rekoč izven mest ne bi mogel živeti nihče. Precej tega sem prepoznal tudi v nedavnem slovenskem “vodnem referendumu”. Vsi so imeli pred očmi, da bi utegnili poslej biti omejeni kot izletniki – malokdo pa se je zavedal, da sedanja zakonodaja močno ovira življenje ljudi, ki so lastniki zemljišč z vodotoki. Toliko huje, če imajo recimo hišo sredi grape.
Res, čudovito je, da lahko po Sloveniji hodiš tako rekoč povsod. Zapuščina socializma je, da te skoraj nikjer ne ustavljajo table o privatni lastnini. A poskušati uspešno gospodariti in se razvijati v takih razmerah je včasih presneto težko; za marsikoga se zdi edina rešitev, da se napoti v mesto. Seveda se tudi ob to spotakne kakšen “škric” in žaluje, da podeželje izumira. A kdo bi si želel živeti tako rekoč kot muzejski eksponat?
Če kdo to pisanje razume, da zavračam skrb za okolje, se moti. Pač pa se vse bolj zavedam, da se lahko najbolje naučimo skrbeti za naravo v dialogu s tistimi, ki so v njej stalno in ne le na počitnicah. Njihovi pogledi niso tako romantični in poetični – so realni. Recimo drugače: so trajnostni.
