Na stopnicah (7)
Digitalni spomin
“Kako ste se imeli na dopustu?” “Počakaj, ti povem, ko razvijemo slike.” Starejša šala, ki jo je povozil čas – slik pač ne razvijamo več. Takoj ko jih naredimo, so nam že na razpolago na zaslončkih. A vendar se mi zdi, da je njena ost danes še ostrejša.
“Klasično” fotografijo sem ujel za rep. Ravno toliko, da vem, kako drago je lahko kar počez pritiskati na sprožilec. V digitalni fotografiji pa posnetek ne stane nič, naslednji trenutek ga lahko izbrišem. Ali pa ga ponovim z malenkostnimi propravki. Nekateri pravijo, da zato tudi ni nič vreden.
Prihranimo tovrstno moraliziranje za razgrete debate v kakšnem foto spletnem forumu. Večini nam kar zelo ustreza, da imamo svoje ljube fotografije par klikov daleč. Škoda je, kako redko katero svojih boljših fotografij natisnemo, da je tudi del našega resničnega okolja, ne le sprelet na ekranu.
A dopustnik v uvodu ni imel tovrstnih težav. Danes bi morda sogovorniku odvrnil drugače: “Počakaj, da vzamem telefon.” In to bi bila težko še šala, ker je precej verjetno, da bi tako storila večina. Zdi se, kot da nečesa sploh nisem zares doživel, izkusil, videl, če tega ni zabeležilo moje “digitalno oko”. Ter tega po možnosti delilo na spletu. Zdi se, da objektivnost, ki jo zabeleži objektiv, gladko premaga vsak poskus opisa z besedami. Da ga naredi nepotrebnega. Kadarkoli pozneje se mi zahoče, je spet pred menoj lahko tisti trenutek, tista stvarnost, tisti pogled. Da bi neki dragocen trenutek zaupal zgolj podobi v spominu in izročanju pripovedovanja? Mar ni takorekoč neodgovorno, če ga ne “zamrznem” v času s posnetkom? Če sem tako drago plačal te počitnice ali ta izlet, ali ni uporabno, da se bom poslej s posnetki lahko še kadarkoli vračal, in to zastonj, na isto mesto?
Baje se Indijanci niso hoteli fotografirati, ker so verjeli, da jim aparat ukrade dušo. Glede tega sem skeptičen. Gotovo pa ukrade dušo fotografu. Ali pa, če nismo tako dramatični, ukrade vsaj trenutek, doživetje. V svojem fotografiranju sem to pogosto opazil. Čudovito mesto okrog mene ni več zgodba, pač pa le še zbirka posrečenih motivov. Ob sprehodu skozi gozd ti korake vodi prežanje na pravo svetlobo, steza ne more dati svojega počasnega miru. Sploh ne veš, kakšnega okusa je kava, ki si jo objavil. Otroka najprej ujameš v objektiv, preden mu obrišeš solzo. Kot da je med očesom in srcem nevidno platno, na katerega se projicira stvarnost. Izstop iz sedanjosti, da bi zabeležil za prihodnost; iz sebe, da bi pokazal drugim, je tako korenit, da je že uporaben: na pustih srečanjih širšega sorodstva ali brezsmiselnih prireditvah je elegantno pribežališče, da se “žrtvuješ” za fotografa. Nihče ne postavlja zapletenih vprašanj, stojiš lahko kjerkoli, dolgčas ti ni, pa še oblečen si lahko, pravijo, kakorkoli. V zajemanju trenutka je dovoljeno vse – celo zanemariti ta trenutek. Ekstaza motiva mi ukrade resničnost.
Zaradi povedanega sam fotografiram redko. Galerija mojega telefona so večinoma posnetki listkov, delovnih časov ali tehničnih zadev. Vsak trenutek ima svoj čar, svojo lepoto, svoje prelivanje svetlobe in igro senc; nočem odmakniti pogleda od žara oči in njihove zgodbe, da bi jih ujel na ekran; mesto, skozi katero hodim, se mi dogaja, mi je poslano, tukaj in zdaj – jutri bo drugo mesto, drugi mimoidoči, druga prevzetost. Da se izostrim na detajl motiva, moram nujno oglušeti za simfonijo celote okrog sebe. Ni mi treba kopičiti posnetkov lepote, ker me čaka vedno nova. Če uporabim podobo preroka Jeremija (sicer o nečem povsem drugem, pa vendar): nočem zamenjevati živega izvira s kapnico.
“Post” od fotografiranja si lahko privoščim tudi zato, ker se vedno najde kdo, ki siten kot muha nenehno leta naokrog s svojim telefonom (ali aparatom), nas razpostavlja in spodbuja, da delamo grimase. Z malenkost stisnjenimi zobmi mu pustim veselje, saj tudi meni pride čisto prav kakšna fotografija – včasih vseeno prijetno poživi barve spomina.