Na stopnicah (6)

Piše: Jernej Kurinčič

Čakanje

Stojimo v dolgi vrsti pred mejnim prehodom in sonce neusmiljeno žge nagneteno avtomobilsko pločevino. Čas teče, ko se prav po polžje pomikamo proti “obljubljeni deželi”. Pandemija –  in z njo povezane komplikacije ob prehodu meje – je kriva dolgotrajnih zastojev. Skoraj smo že pozabili, da lahko prehod meje izgleda tudi tako. A zdaj ne skrivamo takih ali drugačnih dobrin pred budnim očesom carinikov. Strah je prehoda samo tiste, ki ne izpolnjujejo pogojev in so si zamislili tak ali drugačen izgovor – z vsakim avtomobilom bližje mejni hišici je bolj živ dvom, ali bo deloval. In vprašanje, kaj bo, če ne uspe. Za ostale pa je čakanje brez vsebine – vsi samo vemo, da bi radi, da ga je čim prej konec.

Pametni telefon nam je omogočil, da imamo stalno na dosegu roke ves širni svet, in zato je lažje pretrpeti marsikatero čakanje. Pri zdravniku, na uradu, v trgovini, na vlaku – povsod lahko čas napolnim z brskanjem po bolj ali manj pametnih vsebinah. Preverim lahko novice, se potopim v roman, napišem sporočilo prijatelju, se osvežim z duhovno spodbudo … ali pa morda samo poiščem kaj, da se razvedrim in zamotim. Čas čakanja ni več vržen stran, imam dobro možnost, da ga preživim koristno in učinkovito. Morda včasih še preveč. Nekateri v teh trenutkih dozdevno niti malo ne izstopijo iz svoje zaposlene rutine: sestanki potekajo naprej, vrstijo se pomembni klici, treba se je izobraževati – ali pa morda v zadnjem trenutku še nekaj skončati … Če bi samo gledal v daljavo in se prepustil naključnim mislim, bi me skoraj popadla slaba vest! V lastni zaposlenosti mi tudi ponavadi ne pade na pamet, da bi segel iz svoje cone udobja in skušal poklepetati s katerim od sotrpinov v čakanju, ostanemo si tujci.

A zdaj smo vsi na poti na dopust. Čas, ki ga bomo na neki način zavestno vrgli stran, da ne bomo počeli nič posebno uporabnega. Pot je načrtovana, nastanitev rezervirana, prtljažnik je poln. Želimo pustiti za sabo svoj nagneteni delovnik in njegove skrbi. Svoje nenehno beganje in trud. Imeti nekaj časa samo zase in za svoje najbližje. Vstopili smo v čas sprostitve – vsakogar, ki nam to moti, dojemamo kot sovražnika. Zato se čakanje v koloni na meji morda bolj vleče kot kakšno drugo. Ker me ločuje od moje zlate svobode udobnega ničesar. Ker sem se morda s precej truda prepričal, da sem vsakdanjo naglico sploh pustil za seboj. Ali pa ker imam morda počitniškemu vzdušju navkljub še načrte, kako bom ta čas porabil “produktivno”. Počutimo se odgovorne, da dopustniški čas preživimo kot dejaven počitek, kot “odklop”, da bomo potem spet lahko z obnovljenimi močmi zastavili vsakdanjo delovno rutino. Zato takšno čakanje še posebej jezi – pa čeprav ga morda napovedujejo vsi mediji. Čeprav sem preiskal vse možne zakotne poti, da bi se mu izognil. Kar naenkrat so mi sovražniki ne samo tisti v koloni pred menoj ali za mano, pač pa celo tisti v isti štirikolesni škatli. Nestrpno razpoloženje še veča vročina, ki kar puhti od vsepovsod. Najmanjša napaka ali komplikacija je lahko povod za nervozno trobljenje ali pa jezno razburjanje. Zakaj tako dolgo ne spelje; kako lahko meče ogorke skozi okno; kaj policisti tako dolgo mečkajo; spet si polil jogurt po sedežu …

A z druge strani meje me tolaži velik plakat: ne hitite, ste na dopustu!

Preberi tudi

Na stopnicah (10)

Na stopnicah

Na stopnicah (10)

10.09.2021
Na stopnicah (21)

Na stopnicah

Na stopnicah (21)

27.11.2021
Na stopnicah (4)

Na stopnicah

Na stopnicah (4)

16.07.2021
Na stopnicah (14)

Na stopnicah

Na stopnicah (14)

06.10.2021

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme