Na stopnicah (5)
Kot hočejo drugi?
Sosed jo primaha na dvorišče na “svoj cigaret”. Pozdravi s svojim običajnim: “Kako?” Pri angleškem “How do you do?” sem že nekako osvojil, da se sme odzdraviti z istim nazaj – v slovenščini še iščem eleganten ovinek, da ne bi zgolj znancu razlival počutja svojega srca. Zato odvrnem: “Gre!” in skušam zveneti optimistično. V odgovor dobim nadaljevanje: “kot hočejo drugi.” Nekaj v meni se upre in odvrnem: “Ne, kot hočem sam.”
Stavek mi odmeva vsaj še nekaj časa. Po eni strani ga je gotovo rodila moja pot in odločitve na njej. Dobršen del življenja sem preživel v tekanju od ene do druge želje drugih. Ali pa ambicije, včasih samo muhe. Biti nenehno na razpolago drugim, čeprav za ceno sebe, je nadvse hvaležno početje. Stalno se lahko sebi smiliš, ker je pač vedno preveč vsega tega, kar ti nalagajo. Ni se ti treba zares ukvarjati s svojimi dramami, ker se lahko potapljaš v tuje. In pa seveda tisti čudoviti občutek plemenite dobrodelnosti, ki ga lahko nenehno nosim kot krono svoje krepostnosti. Pa še to: če sprejmeš, da si suženj, imaš vedno gospodarja, da se lahko nanj jeziš.
Po drugi strani pa vse bolj opažam, kako se je naša svoboda spremenila v nenehno sužnjevanje tisočerim malenkostnim zahtevam sedanjosti. Znebili smo se velikih jarmov na svojih vratovih, to je res: nimamo ne kralja ne cesarja. Obračunali smo s totalitarizmi. Cerkveno avtoriteto smo se naučili obravnavati “cum grano salis”. Tehnične pridobitve so poskrbele, da je za marsikoga vsakdanja bitka za goli obstoj le spomin. Pa vendar, dan za dnem ljudje zgaranih obrazov živčnih korakov hitijo v svoj dan. Vse jim je odveč in nič v veselje, marsikomu le alkohol ali nogometna tekma prinese toliko pozabe, da za trenutek zapusti svoj prenatlačeni vsakdanjik. Iz svoje zgodbe, pa tudi iz srečanj z ljudmi, sem se naučil, da večinoma ni prenatlačen z res nepogrešljivimi zadevami. Da ga pravzaprav skoraj večinoma polnijo zadeve, ki naj bi nas osrečevale. A ker so v naglici, le bremenijo in utrujajo. Nočem zamuditi nobene od priložnosti, ki mi jih za srečo ponuja sodobni svet: treba je potovati, treba je biti ustrezno oblečen, otroke je treba imeti lepo vzgojene in izobražene, treba je imeti dober avto in “pameten dom”, ne smem zanemariti niti svoje osebne rasti niti telesa, sploh pa ne stalnega intelektualnega in kariernega napredka. Na vsakem koraku nas spremlja nešteto uporabnih napravic, ki se stalno kvarijo ali pa jih izgubljamo in nam tako skoraj bolj otežujejo kot pa olajšujejo življenje. Nihče se ne brani še kakšnega dodatnega zaslužka. Za odraslega je dobro, da ima hobi ali dva, da lahko razvija še druga svoja močna področja. V roke je treba vzeti še kakšno knjigo ali pa si vsaj ogledati film, ki pa seveda ne more biti kaj površnega, ker se pač cenim. Smo že omenili, da je ključno skrbeti za svoje zdravje tudi z ustrezno uravnoteženo prehrano, rednim nitkanjem in dosledo rekreacijo … Ne bom nadaljeval, a verjetno sem še marsikaj izpustil. Ne vem, če sem naštel kaj, česar današnji človek ne šteje kot najvišjo prioriteto in se čuti močno krivega, če to izpušča. Ali pa nas tako vsaj bombardirajo mediji. Vse to je treba! Vse to je potrebno za mojo srečo, baje. Ampak, kaj pa hočem sam? Kaj me v resnici osreči? Morda lahko vse drugo počaka vsaj kakšno uro ali dan …
Po drugi strani pa Jezus Petru pove, da ga bo “opasal nekdo drug in ga odvedel, kamor noče”. To je simbol za Petrovo mučeništvo. A je tudi spodbuda za nas, da nismo obsedeni s sabo, svojo srečo, svojimi načrti. Da znamo voljno sprejeti, kar hoče Drugi. Tisti, ki ni samo glas iz reklame.
