Na stopnicah (4)
Nič ne razumem!
Sedim v prijetnem hladu poletnega večera. Pred očmi zbranih na festivalu RoR se izmenjujejo slike in po zraku se širijo nenavadni zvoki. Nekaj vrst pred menoj sedi ena od mojih gojenk. Postpandemijska žeja po čemerkoli kulturnem je njeno družino prinesla na dogodek. Gledam, kako vztrajno prestavlja glavo z enega na drugi komolec in nazaj. Verjetno ni edina, ki se oddahne, ko se performans konča in nam postrežejo z okusno polento.
Od nekdaj sem slišal ljudi govoriti, da “ne razumejo sodobne umetnosti”. Pogosto tudi v smislu, da je vse skupaj pač neumnost. Početje tja v en dan, kjer se nekdo okliče za umetnika in potem lahko postavi pred ljudi karkoli. Bolj ko je gnusno, čudno in šokantno, bolje je. Očitke, da nekdo pač pridno služi z zlorabljanjem človeške neumnosti in se zraven smeji v pest. Na podlagi svojega statusa proizvaja ničvrednosti in lagodno živi. Kje da so časi, ko je umetnost delala lepe stvari in bila okusna. Ko je literatura imela zgodbo, likovna umetnost upodabljala in glasba bila harmonična. Tega pa nič ne razumem! Te knjige ne bi mogel vzeti v roke po naporni službi. Take slike že ne bi obesil na steno v svojem stanovanju. Te glasbe ne morem poslušati niti ob delu niti za razvedrilo. Ni ne lepo ne uporabno, pravijo.
Po drugi strani smo nenehno obdani z morjem dovršene sladkobe in estetike, ki ga napajajo reke denarja: hollywoodske zgodbe nam postrežejo s happy endom in nas navdajo s herojskimi občutki. Glasba v ozadju reklam in “navdihujočih videov” nam boža ušesa in nas sladko zaziblje, morda nas še prijetno vzburi. Izdelki in reklame zanje so premišljeni do milimetra natančno, da bi nas z lepoto in vabljivostjo prepričali o nakupu. Embalaža jogurta je zrisana točno v zlatem rezu in barvna paleta je nezgrešljivo popolna – a verjetno je ne bomo postavili na polico kot umetnost, kvečjemu na podlagi kakšnega temeljitega miselnega obrata. Tako imenovani umetniki pa polnijo svet z grdim, gnusnim in dolgočasnim … Arjan Pregl razstavlja variacije na Pujso Pepo. Mar ni to paradoksno?
Zadeva se mi je malce razjasnila, ko sem pred leti bral Žižkov Krhki Absolut. Pravzaprav ne dosti več kot zbirka površnih citatov Lacana, v maniri avtorja mestoma na silo komedijantska. Pa vendar, sodobna množična proizvodnja oblikovno dovršenih stvari je te naredila za nekaj vsakdanjega. Umetnika pa kot nekako izgnala iz njegovega pregovorno privilegiranega področja, namreč veščega ustvarjanja lepšega, kot je drugo. Kakor pravzaprav vse obrtnike. Ali torej preostane samo upor tej konfekciji preko provokacije in paradoksa? Snovanje namenske nedovršenosti kot zgovornega nasprotja vsakdanjemu potrošništvu in tako prostora za novo lepoto?
Literatura je edino področje, kjer ocenjujem, da imam dovolj kilometrine, da si dovolim nekako soditi. Da kar pogumno rečem, da je nekaj nakladanje ali pa otročarija. Da nekdo samo išče pozornost ali želi biti drugačen. Da se lahko zanesem nase, da bom prepoznal semena navdiha in bom konstruktivno kritičen, če so pognala bolj ubogo. Pa še v tem vedno znova vidim, kako me sladko zaziblje lahkotni duh trivialnega. Ko strani kar letijo in me prebrano obzirno ne drega v nič globljega, pač pa opojno boža po dlaki.
Tam pa, kjer sam nisem prehodil veliko, ne v ustvarjanju ne v “prejemanju”, sem se navadil biti previden. Tudi na podlagi nekajkratne izkušnje, da je po nekaj truda in mirnega vztrajanja skrivnost spregovorila in me popeljala v osupel, ganjen trans. Razumel morda še naprej nisem prav veliko – a bilo je resnično. Na teh področjih se pogosto odločim, da zaupam umetniku – ali pa pač ne.
Tudi tale gojenka z začetka sestavka: morda pa je prestavljala glavo iz pretresenosti in ne iz dolgčasa? Morda od ganjenosti sploh ni čutila okusa tiste slastne polente?
