Na stopnicah (135)

Piše: Jernej Kurinčič

Pravičniki, križarji in parkiranje

Te dni se mi je na spletu pojavila pobuda “Dvigovanje brisalcev vsem, ki ne znajo parkirati”. Takoj se je pod njo vsula gruča vnetih gorečnežev, ki so izlivali gnev nad tako vnebovpijočo in neznansko gnusobo kot svoje vozilo parkirati neustrezno splošnemu okusu in pravilom. Ker podoben pojav – in “akcije” – poznam že od drugod s spleta, sem seveda pristavil svoj lonček – precej sitno, priznam. Ker je dvigovati brisalce morda res neboleča, tako rekoč prijazna metoda in sem videl že vse vrste drugih precej bolj korenitih ukrepov raznih zglednih državljanov, ki prizadevno bedijo nad javnim redom in mirom. Do stvari, ki so očitno nasilne. Sploh se javno zgražanje, kar se parkiranja tiče, divje razplameni ob parkirnih prostorih za invalide. Tam nobena trda beseda in nobeno znašanje, tako se zdi, ni prehudo.

Sam sem že prej ob takih početjih zapisal, da verjetno ni bolj zanesljivega znamenja, da si “ničla” od človeka, kot to, da se razburjaš zaradi tujega parkiranja. Kot da ni v življenju večjih, bolj bolečih in bolj plemenitih zadev, za katere bi človek namenjal svojo energijo? Saj pravzaprav nikoli ne veš vseh podrobnosti, zakaj je nekdo parkiral “grdo”. Morda so bili že drugi avtomobili parkirani navzkriž in se je samo prilagodil njihovi razporeditvi. Morda je invalidna ali starejša oseba in je bilo parkirno mesto za invalide zasedeno. Morda je moral iz avta spraviti otroški voziček. Morda se mu je res neznansko mudilo na stranišče. “In dubiis, caritas” sem nekje slišal – in se mi zdi pomembno, da se tega vedno znova spomnimo. Ker morda na koncu razburjanje nad neko tako malenkostjo, kot je tuje nerodno parkiranje, pove več o meni kot pa o tisti osebi.

Res je, naivno bi bilo misliti, da je dvom vedno upravičen, sploh če se početje ponavlja. Stvarno gledano so nekateri ljudje, mladi in stari, resnični brezobzirneži, vajeni izkoriščati tujo prijaznost in obzirnost: preskakujejo vrsto v trgovini, prehitevajo v škarje, ne vstanejo bolj potrebnemu od sebe na avtobusu, stalno skačejo v besedo, popadejo več kosov torte kot vsi ostali … Živijo na podlagi nihilističnega prepričanja, da smo si med seboj volkovi – če ne bom jaz tebe, boš ti mene. Strašljivo je, ker take drže opažam čedalje več. Vse več ljudi razume svoje preživetje in srečo kot možno samo na način, da to ukrade drugim – in da na vsakem koraku kaže, da si to lahko privošči. Tudi s puščanjem svoje svetleče se pošasti počez čez dve invalidski parkirni mesti: nihče mi nič ne more. Takih ljudi se je treba bati – a ne na način, da bi jim popustili, pač pa da jih pametno damo na svoje mesto. A mislim, da je pomembno vedeti, na katerih področjih to storim – zaradi katerih zadev se vznemirjam. Ker so morda očitnejša znamenja takih “malih bogov”, sodobnih piškavih nihilistkov. Morda tudi takšna, ki so večji problem: da ljudje po tleh mečejo cigaretne ogorke. Da na javnih straniščih za seboj puščajo svinjak. Da objavljajo zavajajoče članke in “clickbait”. Da na cesti divjajo. Da so nasilni v družini. Da goljufajo. Da delajo zanič, nepregledne in neuporabne programe (da sploh ne govorimo o ozadju, ki je polno lukenj) … Saj vsakogar pojezi, če vidi površno parkiran avto – sploh če je pomanjkanje prostora (a nekateri bi radi glede parkiranja vpili tudi takrat, ko je prostora na pretek) – a večinoma ugotoviš, da – kot sem zgoraj zapisal – ne poznaš vseh dejstev. Predvsem pa, da se nima smisla vznemirjati in si s tem kvariti dneva.

Ampak v bistvu sumim, da je to pravzaprav hinavščina. “Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen” piše nekje. Pri svojih izkušnjah z ljudmi sem ugotovil, da je nesorazmerno poudarjanje očitnih malenkosti, kot je slabo parkiranje, večinoma posledica tega, da ima človek precej bolj konkretno količino masla na glavi (pa nikogar ne obtožujem). Mafijec si ne more privoščiti, da bi ga na prometni kontroli zaradi pokvarjenega smernika razkrinkali. In po drugi strani tako vznemirjanje kaže, da se pravil ne držim, ker bi verjel, da so dobra, pač pa samo zaradi zunanjega pritiska družbe – in me seveda jezi, ko si nekdo dovoli temu pritisku ne popustiti. In seveda nam vsem ugaja imeti nekoga, nad katerim se lahko znašamo in jezimo in sami sebi dokazujemo, da smo boljši. Dežurni krivec. Tako nikomur od “pravičnikov”, ki se razburjajo nad tujim parkiranjem, nisem pripravljen verjeti, da je že od jutra (ali od novega leta) naredil tako vse prav, po predpisih in popolno, da ne bi tole njegovo vznemirjanje v luči pomembnega in dobrega zgledalo nesorazmerno smešno. Skratka, če je višek moralnosti in dobrega državljanstva nekoga zgledno parkiranje … me je malce strah.

Preberi tudi

Na stopnicah (139)

Na stopnicah

Na stopnicah (139)

01.06.2024
Na stopnicah (129)

Na stopnicah

Na stopnicah (129)

23.03.2024
Na stopnicah (137)

Na stopnicah

Na stopnicah (137)

18.05.2024
Na stopnicah (123)

Na stopnicah

Na stopnicah (123)

10.02.2024

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme