Na stopnicah (127)
Odtrgati hudiču rep
Pred časom smo ob kavi komentirali pridigo kolega. Eden od navzočih je pripomnil: “Dobro je povedal, ampak ne odtrga repa hudiču!” Fraza mi je ostala živo v spominu in mi tudi še kdaj pride prav. Da označi položaj, ko nekdo naredi prav vse, razen tistega ključnega, kar je najbolj treba.
Ko sem prejšnji teden pisal o spletnem zapravljanju časa, je poleg zastrupljajoče zasvojenosti gotovo v igri tudi to: da si nekako kupujemo čas, preden bo treba v življenju narediti tisti odločilni rez – ki bo “odtrgal hudiču rep”. Da nam je popolnoma pred očmi, katere poteze so potrebne v našem življenju, pa nam je vendar tako udobno še malo pomečkati, preden se jih lotimo. Včasih zato, ker so zadeve tvegane in nas je strah neuspeha – včasih pa zato, ker nam naša stara packarija deloma ustreza. Včasih se bojimo napora in bolečine, ki jih pot v pravo smer neizogibno prinaša. Morda te zavira, kaj bodo rekli drugi, sploh če bi jih tvoj koreniti rez izpostavil; eden drugemu radi podajamo vroči krompir iz žerjavice, ne da bi kdo vanj zasadil zobe. Odkrižamo se ga z idealiziranim moraliziranjem, konkretne korenite korake pa prepustimo naslednjemu. Naše govorjenje je lahko polno izrazov kot “treba je”, “nujno je”, “morali bi” – med vrsticami je jasno, da si predstavljamo, da bo to naredil drugi ali da se bo to odvilo v neki neopredeljeni prihodnosti – vsekakor pa ni “zdaj bom(o) zavihali rokave in …”. Ker je “streljati v zrak” in na druge nalagati svoje visokoleteče ideje pač evforično. Morda si zraven umišljamo, da “pripravljamo teren”, da se zadeva na koncu pove ali uresniči. Pri pripadnikih tiste politične opcije, ki vleče bolj na rdeče, sploh opažam, kako so vajeni, da je skrajni doseg njihovega delovanja vzklikati ustrezne parole in debatirati o visokih sodobnih idejah, pri čemer se zdi tako rekoč prepovedano kakorkoli prispevati k njihovi uresničitvi ali vsaj izdelati pragmatičen načrt za to. “Droga” ideje je že cilj – zadeve bo uresničila “država”, jaz pa moram samo ustrezno pridno blejati z drugimi. V slovenski politiki tista “Svoboda” predvolilnih plakatov nikoli za nikogar ni imela ničesar opraviti s svobodo – samo opojno se je slišala (in malo požgečkala jugonostalgijo).
Morda je celo tako, da se zavedamo: če naredim ta zadnji korak in si končno uresničim te sanje, potem se bom srečal s tem, da razočarajo – da ničesar ne spremenijo. Ali da bom moral potem iskati nove. Saj smo vsaj že včasih doživeli pri nakupih, da se je dražljivo pričakovanje spremenilo v “navadnost” tisti trenutek, ko je pisknil POS avtomat. Da je kupljeno postalo iz čarovnije samo še ena stvar, ki mi visi za vratom.
Res je – kot sem že marsikdaj omenjal – Evropejci smo se na zelo drag način naučili, da so človeške ambicije “hudiču odtrgati rep” nevarne in smrtonosne. Tisti, ki obljubljajo “dokončne rešitve”, prinašajo zločin. Tudi za dokončne rešitve na osebni ravni, v kar se vedno znova zamaskira ta ali oni oglaševani proizvod, smo razvili trdo kožo.
A odločni, pogumni koraki so ključni v življenju. Premišljeni in koreniti. Če nas morda prej plašijo, se potem izkaže, da je bil strah večinoma neupravičen – in da je večinoma ponos in hvaležnost, ko končno prečkaš Rubikon, že sam na sebi dovolj velika nagrada. Predvsem pa je konec dvoma; celo če se stvari izjalovijo ali ne izidejo, končno veš, pri čem si. Da pošlješ tisto prošnjo za službo, povabiš ven lepo znanko, postaviš šefa pred dejstvo … ali pa končno napišeš članek. Mar ni škoda dan za dnem čakati na pragu bivanja in ne vstopiti, samo beračiti tam za ostanke Gostije?
