Na stopnicah (126)

Piše: Jernej Kurinčič

Zastrupljena voda in “zabušavanje”

Pesnik Kahlil Gibran v eni svojih stvaritev pripoveduje o kralju, v čigar mestu je hudobnica zastrupila vir pitne vode in so vsi meščani poblazneli. Kralj je imel zalogo zdrave vode, a je na koncu tudi sam izpil zastrupljeno – raje je izbral, da je v norosti skupaj s svojimi meščani kot pa trezen v osami.

“Dej, Kurinčič, ne zabušavi!” me je iz razmišljanja o strupeni vodi in okolju prebudil vzklik našega telovadbarja. Manj balkansko poučenim morda izraz “zabušavanje” ni znan, ampak v osnovi gre za to, da ne daješ od sebe nič – oziroma manj, kot si sposoben. Da pri nogometu bolj ali manj čakaš, kdaj ti pride žoga pod noge, namesto da bi tekel za njo. Da pri odbojki bolj gledaš na to, kam boš priletel, kot pa kam leti žoga. Če pogledamo v ozadje, da početje pred tabo ni zares “tvoja zgodba” – pri telovadbi te recimo bolj zanimajo dekleta ali pa skrbi kontrolna naslednjo uro. Da se nočeš prepotiti in utruditi.

Zakaj sem iz balkanske zakladnice privlekel ta izraz – ki ga pravzaprav že nekaj časa nisem slišal? V razmišljanju, kako prevesti trenutno zelo pogost pojem “prokrastiniranje”, se mi zdi pravzaprav še najbolj ustrezen. Ne gre čisto za isti pomen: zabušancija namiguje na to, da ne daš nič od sebe – prokrastinacija pomeni, da svoj čas skorajda sistematično zabiješ z majhnimi brezsmiselnostmi. Da je delovnika ali dneva konec, ti pa nisi počel drugega, kot se hahljal bledo smešnim zadevam ali pa korakal v komentarskih križarskih pohodih. Se morda še poučeval o zadevah, ki jih verjetno nikoli ne boš potreboval. Ali klepetal z ljudmi, ki ti nič ne pomenijo. Skratka, omara mojega časa je bila polna praznega. To človeka, sploh če ima pred seboj mnogo navdihujočih načrtov ali za vratom visečih obveznosti, pri sebi seveda jezi: da sem spet na Quori solil pamet Američanom, namesto da bi se lotil radostnega projekta predojačevalca na lampe ali skončal tisto tabelo, zaradi katere me šef že malo postrani gleda …

Zakaj? Če je pa do konca neumno, da bi počel nekaj bledega, razredčenega, mlačnega, kar me ne osrečuje, namesto žarečih, ognjenih, navdihujočih ljubezni svojega življenja. Kot bi imel na mizi vrhunsko vino in pa neko nedodelano kislico, pa bi si natočil vedno znova slednjo. Razlog, da pišem, je, ker splet skuša množično prepričevati ljudi, da je to vrsta psihične bolezni – in jih bodo seveda tisti, ki o tem govorijo, ozdravili; in to ne brezplačno. Sam pa menim, da ne gre govoriti o bolezni – raje razmišljam v smislu tiste zastrupljene vode z začetka. Ne v smislu žalostnega zaključka s kraljem, pač pa na splošno – da, v podobi rečeno, pijemo zastrupljeno vodo in dihamo zastrupljen zrak. Torej, da je našim osnovnim medijem bivanja zvito primešana doza strupenega. Bolj ko nas duši in črviči, globlje srkamo v sebe ta strup. Težava je v tem, ker je vse okrog nas in se mu le stežka izognemo. Poleg tega nas, kot opozarja uvodna zgodba, izogibanje strupu osami.

A za kakšen strup gre? Teoretiki zarote so že našpičili ušesa za chemtraile in cepiva. Ampak namigujem predvsem na duhovno atmosfero nenehnih zahtev, norm, nasvetov in reklam. Tega, da smo vsak trenutek bombardirani z informacijami – nekaterimi sladkimi, drugimi težkimi. In v tem nenehnem bombardiranju zmanjka časa in energije, da bi te informacije predelali, uredili, prebavili, se iz njih učili, na podlagi njih ravnali … Samo goltamo in goltamo. Vmes je ravno dovolj sladkega in prijetnega, da nam to na vso moč ugaja – vsekakor bolj kot sprejemati življenjska tveganja, ki so pač naporna in – tvegana. Če samo gledamo, kaj počnejo drugi (in se jim pol smejimo, pol pa jih občudujemo), ni nevarnosti, da bi bili razočarani, neuspešni ali obupani. Vrabec v roki namesto goloba na strehi, priveden do skrajnosti. Oziroma mogoče: raje sanje o golobu na strehi kot vrabec v roki. Ker smo se tako navadili mlačne sladkcane vode z odišavljenim okusom, nam močno dobro vino resničnega življenja ne ugaja več. In raje po požirkcih sesljamo dudo svoje plastenkice.

Če je družba množično zmešana od te zastrupljenosti, če so ji podlegli tudi prijatelji in partnerji, seveda ostati “pri pameti” sploh ni lahko – vedno znova imamo skušnjavo, da bi ravnali kot kralj z začetka. In nas strupena atmosfera tudi vedno znova prepoji in potegne v še en krog. A za razliko od kralja v zgodbi vemo, da nismo sami – da se lahko naslonimo na podobno misleče. Da lahko skupaj živimo nekaj “posta” od tega informacijskega plaza. Da si lahko skupaj prizadevamo v tej okuženi atmosferi ustvarjati prostore umirjenosti, počasnosti in poglobljenosti. Da lahko eden drugega podpremo, ko se ne pridružujemo stampedu obsedene črede. Ko je na svetovni oder vstopilo krščanstvo, je imelo (vsaj v kulturno-duhovnem smislu) ravno to vlogo in sporočilo, apostol Pavel vedno znova govori o tem. Žal se je ta vloga kasneje sprevrgla v vir najbolj obsedenih stampedov.

Torej, nadenimo si plinsko masko discipline, dajmo telefonček včasih na potiho in stopajmo pogumno!

Preberi tudi

Na stopnicah (132)

Na stopnicah

Na stopnicah (132)

13.04.2024
Na stopnicah (126)

Na stopnicah

Na stopnicah (126)

02.03.2024
Na stopnicah (125)

Na stopnicah

Na stopnicah (125)

24.02.2024
Na stopnicah (120)

Na stopnicah

Na stopnicah (120)

20.01.2024

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme