Na stopnicah (125)
Težave “odraslovanja”
Zadnje čase je na spletu moderno tožiti čez “adulting”. To pomeni: čez obveznosti in naloge odraslega človeka. Da utruja in je pusto. Can’t adult today = danes ne morem “odraslovati”, biti odrasel, in zraven sličica kakšnega utrujenega psička. In morda komentar, da si celo otroštvo čakal, da boš odrasel … in potem to? Položnice, cel beli dan služba, partner in otroci ti visijo za vratom in poleg vsega še davkarija. Mar ni bilo lepše biti mlad in brez obveznosti? Se cele dneve igrati in tekati zunaj (ali pa prebijati čas na kavču z igricami), jesti napol zastonj na bone, prepotovati pol sveta, glasno nabijati glasbo ali igrati v kakšnem divjem bandu …?
Lahko bi našteval v neskončnost, ampak zdi se mi, da se nam je nekako uspelo pošteno zastrupiti z mitom romantizirane mladosti. Kjer so starejši pač pozabili na svoje stiske in dvome ter ob bolečinah v križu in kolku pomnijo samo še prijetne trenutke (tako pač deluje spomin). In kjer so mladi polni strahu, da se bo njihova idilična doba nepreklicno iztekla in bodo obsojeni na kruto tlako vsaj do upokojitve, če ne do smrti. Morda nisem najprimernejši, da solim pamet na temo, saj bi težko rekel, da me zares hudo bremeni katera od razsežnosti odraslosti: vesel sem, da “sam vodim svoj čoln”. Vem, da za marsikoga ni lahko ob stanovanjskem vprašanju, zahtevnih otrocih, naporni službi in po možnosti še zdravstvenih zapletih – v teh primerih je želja po sanjarjenju o mladosti pač toliko večja. Svoje k mojemu stališču prispeva dejstvo, da se precej dobro spomnim tiste druge plati mladostniških let: nenehnih spraševanj o svojem izgledu in sposobnostih; vlakca smrti čustev in hormonov, kjer sem bil sam s sabo precej izgubljen; za vratom viseče celoživljenjske odločitve za poklic … Tega ne pišem, da bi komu packal po lepih spominih (navsezadnje je morda kdo skozi tista leta preplul lažje kot jaz). Gre mi za to, da razmislimo, ali je odraslost res zgolj tlaka – ne samo zato, ker bo lažje nam. Morda tudi zato, da mladini ne bomo posredovali tako naporne vizije, da bodo za vsako ceno bežali od odraslosti. Uživaški in potrošniški način gledanja na življenje seveda tak beg podpira – uživati in trošiti na tuj račun je vedno najlepše. Sodobna informacijska globalna družba, ki nam na vsakem koraku ponuja nove stvari – in s tem pač tudi nalaga nove zahteve, naloge in napore – nas lahko zvabi v življenje, ki je nenehna adrenalinska dirka. In se nam to zdi normalno, morda celo naša dolžnost. Ko že omenjam adrenalin, mar ne gre ravno za to: da smo heroji svojega življenja. Si to priznamo, se tega zavemo, smo za to hvaležni … Morda nismo ravno klasični hollywoodski heroji, ki rešujejo otroke iz ognjenih plamenov in preganjajo superzlobneže. Na ravni “navadnih herojev”, če se tako izrazim, smo klasične možnosti za življenjsko herojstvo dandanes razglasili za stereotipno, staromodno ali celo zatirajoče. Recimo to, da so ženske matere, da starši ljubeče vzgajajo otroke ali da moški skrbijo za vsakdanji kruh za vso družino. Torej lahko svoje življenjsko herojstvo zaživimo edino še v tem, da od teh “stereotipnih” vlog odstopamo na čim bolj kričeč način. Ali pa da se v neskončnost prepiramo po spletu o marginalnih vprašanjih. Srednja žalost z izjemnim potencialom za razočaranje. Če pa živim, kot da sam vodim svoj čoln – in to počnem s stilom in ponosom – bodo mlajši ob meni z veseljem hoteli sami poskusiti. Si bodo to upali. Tako bo “adulting” iz bavbava lahko postal pustolovščina. Da v življenju ne več samo gledaš in občuduješ čudežev, ki jih delajo drugi – da jih sam živiš in ustvarjaš. Ker odraslost mladih ne odbija toliko, ker bi bila naporna in izzivalna – odbija, da je pusta in suženjska. Pa ni treba, da je.
