Na stopnicah (123)

Piše: Jernej Kurinčič

Kultura in steklenica

Priznanega slovenskega pesnika Janeza Menarta so nekoč vprašali (s podtonom, ki ga prav lahko razumemo kot žaljivega, glede na njegovo življenjsko zgodbo), če dobiva v alkoholu navdih za svoje pesmi. Suho je odvrnil: “Ko sem pil, sem pil – ko sem pisal, sem pisal.”

To omenjam, ker se bo verjetno spet zgodilo, da bo ob slovenskem kulturnem prazniku polno omalovažujočih komentarjev o Prešernovem alkoholizmu, pa da njegova partnerka ni bila polnoletna in tako naprej. Zdi se mi, da je to vsako leto hujše. Vedno bolj se zdi imenitno vrhunce kulture prikazovati kot rezultat takih ali drugačnih tragičnih osebnih razmer ustvarjalca – ne gre za božanski navdih, pač pa za delirij. Tako smo že v osnovni šoli pri Gregorčiču poslušali več o tem, da je bil nesrečen, ker se ni smel poročiti, kot o njegovih pesmih in idejah. Omenil sem že ukvarjanje s Prešernovim alkoholizmom. In tako v neskončno. Zdi se, da človeška pokvarjenost ne prenese, ko nekdo ustvari nekaj presežnega, čisto lepega, odrešujočega … takoj mora te bisere zagnati v korito svojega svinjaka. Svetniku kot da ne pustimo, da je svetnik – junaku ne dovolimo, da je junak. Brskamo za pikantnimi podrobnostmi … dokler se sanje ne podrejo. Kot bi hoteli sebi in drugim dokazati, da je “lepota, ki bo rešila svet”, ki nam jo slika kultura in umetnost, navadna blodnja. Imamo slabo vest, ker se iz dneva v dan gnetemo pri svojem koritu, namesto da bi se zazrli v nebo? Je tako udobno preklinjati temo, da moramo potacati do dna vsakega, ki v njej prižge lučko?

Da ne bom zvenel preveč vzvišeno pridigarski: v bistvu je res težko razumeti, kako so bili nekateri največji duhovi, največji mojstri lepega, tudi tako največji “packi”. To me je dolgo časa grizlo – morda toliko bolj, ker sem se spraševal, ali moje umetniške ambicije pomenijo, da bom tudi sam živel tako zmešano in tragično življenje. Na začetku si že rečeš: jaz pa že nisem tako neumen, a potem se vendar ob vsakem spodrsljaju sprašuješ, ali ne greš po isti poti kot tvoji vzorniki. Zato sem se ob Menartovih besedah z začetka tega pisanja prav oddahnil – razumel sem nekaj pomembnega: če pišeš in ko pišeš, ti ni treba piti (ali kar je takega drugega). In ko si prešibak, da bi se zazrl v Lepoto, ko obupaš in pred njo osramočen sklanjaš svoj pogled, takrat lahko v tvojem življenju zaplešejo kolo razni demoni. Biti umetnik pomeni biti občutljiv za svet, čutiti na koži njegov dih, biti ganjen in pretresen od bivanja. Včasih to preneseš v besede, barve, oblike, zvoke … včasih te zlomi in podležeš. Si kot mikrofon, ki ga je nekdo mimogrede pustil priklopljenega na največji jakosti – ulovi vsak šepet, a včasih ob zvokih vsakdana preide v neskončno zanko cviljenja.

Ko razmišljam o tem, seveda ne morem mimo vprašanja, kako to, da sploh nekdo postane tak superobčutljivi mikrofon eksistence, taka antena za valove resnice. Če so včasih nekoliko površno verjeli, da je to ekskluzivno božji dar in naloga (in bili morda slepi za vso težo v ozadju), pa danes žal prevladujejo razni redukcionistični pristopi, ki vse skupaj želijo razumeti zgolj kot posledico neke pretekle travme v okviru prepotentnih psihoterapevtskih teorij. Potem seveda umetnost ni prav dosti vredna, ker je samo vrsta bega pred lastno tragiko – in tako v bistvu izenačena s steklenico. Namesto z alkoholom se pač zasvajam s sanjarijami ali nekaj takega.

Vsekakor pa je treba pripomniti tudi, da je danes ne-navdih in ne-lepo pogosto izenačeno z navdihnjenim, lepim, preroškim, ko govorimo o umetnosti. Tudi v primerih, ko je vsakemu jasno, da je “cesar gol”. Ko ljudje vidijo nekatere ekscese, ki se dandanes godijo v imenu umetnosti in kulture (sploh ker je ta ekscesnost žal prevladujoča in razvpita), hitro vse vržejo v isti koš. In potem ne vidijo resničnega lepega in dobrega. Zato je lažnivo pretvarjanje raznih slaboumnih spreletov, da so umetnost, v bistvu precej bolj tragično in demonsko kot pa žalostni spodrsljaji sinov neba.

Preberi tudi

Na stopnicah (122)

Na stopnicah

Na stopnicah (122)

03.02.2024
Na stopnicah (119)

Na stopnicah

Na stopnicah (119)

13.01.2024
Na stopnicah (120)

Na stopnicah

Na stopnicah (120)

20.01.2024
Na stopnicah (121)

Na stopnicah

Na stopnicah (121)

27.01.2024

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme