Na stopnicah (122)

Piše: Jernej Kurinčič

Se preveč ukvarjamo z odnosi?

Včeraj sem na neki angleško govoreči spletni strani objavil svoj precej siten komentar na pisanje o tem, zakaj ženske izbirajo “mačke” namesto moških. Ker me je pojezilo, da je bil članek spet prav dolgo naštevanje točk, kaj vse ženske v odnosu pričakujejo od moških in kaj hočejo zase. Do te mere, da se za odnos sploh ne odločijo, če ni vse “po predpisih” – ampak izberejo “mačke”, kar je kolektivni pojem za tisoče malih nadomestkov in tolažbic, ki dovolj napolnijo dan, da se ne počutiš osamljen. Ker je avtoričin zapis precej verjetno apologija njene samskosti, jaz pa tudi nimam ravno kilometrine, sem se med pisanjem krepko zavedel, kako v zelo teoretičnih sferah se gibljemo. In te teorije je v današnjem svetu na kilotone! Nenehno nove knjige, videi in tečaji, kjer (ponavadi nesrečni, ranjeni in nefunkcionalni) posamezniki drugim delijo recepte za življenje, za odnose in za bližino. Kjer je redko najti pojme kot potrpljenje, disciplina, vztrajanje, proces, delo, mrgoli pa tehnik, samoizpolnitve, “stika s sabo” in za povrh še raznih okultnih, new age in otročjih (otroških) praks. Dolgo časa sem bil – ker je bilo tako tudi okolje, naj rečem sebi v obrambo – neverjeten “strokovnjak” za vse in vsakovrstne zadeve ter solil pamet vsenaokrog. Je pa tudi res, da so me kar vedno znova spraševali za nasvete, kot da kot pater gotovo ne bi bil najbolj možno bos za to. Vedno znova teorija, polna (romantičnih?) stereotipov in tudi predsodkov. Zelo pogosto v smislu, ki je bil precej bolj voda na mlin ženskam kot moškim. Gospa Bovary danes ne bere več romanov, pač pa “strokovne” priročnike in spletišča. In seveda je najbolj res tisto, kar ji je najbolj prijetno slišati. Kar najbolj razveže odgovornosti in podaljšuje iluzijo, da je življenje pravljica in je največja možna krivica, če v trenutku ne dobiš, kar ti pade na pamet.

Zato se v tem pisanju zavedam, da se še vedno lahko gibljem v zelo teoretičnih vodah, ki pravzaprav nagovarjajo tisti majhen del populacije, ki ima ob bremenih vsakdana še čas in energijo, da brska po revijah oz. spletnih straneh (ponavadi naslovljenih “za ženske” ali “za moške”, ker bi si drugače ljudje preveč skakali v lase – avtorji pa bi morali precej bolj premisliti, ali njihove objave prenesejo tudi presojo s stališča precej drugačne življenjske situacije). Novi glas sicer ni tovrstna publikacija, tolažim pa se z dejstvom, da je danes povprečen bralec tiska vsaj malo “teoretičen”. Je pa dejstvo, da sodobna tehnologija omogoča prav vsakemu, da objavlja svoje nereflektirane domislice – in v tej množici ljudje izbirajo pač tiste, ki jih pobožajo po dlaki. Tako je cel kup nekdaj resnih medijev postalo navadnih tabloidov ter celo uveljavljeni strokovnjaki svoja mnenja in nasvete objavljajo v pocukrani, razredčeni, “atraktivni” obliki (ali pa so se zaradi velikega cirkusa umaknili na obrobje, ker tega res nočejo početi).

Da ne bom pisal o vsem drugem: seveda ne menim, da bi morali svoje odnose zanemarjati. Da bi se morali kar prepuščati takim in drugačnim sprotnostim, ki nas (in druge) obidejo, in mirno prenašati krivice. Da se ne bi zavedali, kako bolj konstruktivno in radostno je lahko življenje, če si vzamemo tudi nekaj časa in energije za poskus celostnega pogleda na svojo komunikacijo, čustva, življenjsko vizijo, potrebe in navade. Vendar se bojim, da gredo zadeve lahko včasih predaleč in postanejo strupene; da se spremenijo v obsedenost, ki hromi. Da v nenehnem masakriranju, analiziranju, nadgrajevanju, raznih tehnikah in soočenjih, za katere se utegnemo počutiti, da smo jih skoraj dolžni početi, izgubimo stik s stvarnostjo. Da nam jo zagrenijo, ker pač stvari nikoli niso popolne. Angleži pravijo, da stvari ne popravljaj, če ni pokvarjena, na tem področju pa se mi zdi, da se godi točno to. Razni “terapevti” so sposobni v pretežno delujočih odnosih zanetiti dvom in paniko – odprejo rane, ki jih potem niso sposobni pozdraviti. Ali pa se ljudje za odnos sploh ne odločijo – kot sem pisal na začetku –, ker že vnaprej vidijo pri vseh možnih “kandidatih” dolge sezname točk, ki jih ne izpolnjujejo. Priznam, nisem brez krivde glede tega.

Če sem manj abstrakten: moja avtorica pravi, da ne misli svojemu partnerju kot kakšnemu otročaju delati seznama zadev, ki jih mora narediti pri hiši; da mora to videti sam. Da se razumemo: videti stvari, ki se njej zdijo potrebne – kot da tistih, ki se zdijo potrebne njemu, ni opazil in morda že naredil, po možnosti ne da bi ona to opazila. Ker se njemu zdi herojsko, da stvari tečejo tako gladko, da ona ne opazi. Tu sploh ni težava odnos (razen kolikor se mora ona že vnaprej odpovedati poniževalnemu odnosu do njega) – treba se je vzeti med seboj tako resno, da skupaj načrtuješ, kaj je treba narediti. Tudi vrhunsko “nadgrajen” odnos ne more nadomestiti osnov skupnega vodenja doma. Stvari ne tečejo same od sebe in branje misli je (strašljiva) romantična fantazija. Verjetno je v vsakem odnosu posebej vredno premisliti, ali se z njim ukvarjam preveč ali premalo – a če bomo življenje in odnose imeli preveč pod stekelcem mikroskopa, se bo sploščilo in odmrlo.

Preberi tudi

Na stopnicah (131)

Na stopnicah

Na stopnicah (131)

06.04.2024
Na stopnicah (130)

Na stopnicah

Na stopnicah (130)

30.03.2024
Na stopnicah (133)

Na stopnicah

Na stopnicah (133)

20.04.2024
Na stopnicah (126)

Na stopnicah

Na stopnicah (126)

02.03.2024

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme