Na stopnicah (120)

Piše: Jernej Kurinčič

Igrače za odrasle

Ta naslov bi nas lahko peljal v marsikatero smer, ob kateri se kremžimo. Recimo, kako lahko ljudje porabijo neverjetne količine denarja in časa za svoje hobije. Kako si kupujejo takšne ali drugačne zadeve od športnih avtomobilov prek računalniških igric do orožja samo zato, ker lahko. Kako so v spolnosti tako nebogljeni, da potrebujejo mehanske pripomočke. Ampak tokrat sem o igračah za odrasle razmišljal ob nečem povsem drugem: ob informacijski tehnologiji in njenih proizvajalcih. Ne morem se namreč znebiti občutka, da mnogi izdelovalci programske opreme – po trideset letih ključnega mesta računalnikov in kakšnem desetletju ključnega mesta telefonov v vsakdanji proizvodnji, poslu in komunikaciji – še vedno ne razumejo, da ne delajo igrač, ampak orodje. In sploh ne gre samo za programsko opremo: ker ta zadnje čase “poganja” vse več naprav v naši okolici, gre za naše vsakdanje predmete. Tako recimo vsakič, ko znanec zažene svoj novi (!) avto, porabi pol minute za brskanje po osrednjem zaslonu na dotik, da se avto pelje tako, kot on želi. Če bi hotel spreminjati kaj bolj temeljito, bi se moral verjetno podati skozi deset plasti menijev in prebirati drobne napise – in to naj bi počel med vožnjo? Zadeva izgleda krasno v reklami, zaslon na dotik in osupljivo oblikovana grafika na njem, a sam imam precej raje konkretne fizične gumbe za konkretne funkcije – in me je strah dneva, ko mi verjetno ne bo ostalo drugega, da se tudi sam v avtomobilu podajam skozi neskončne podmenije. Po pravici povedano malo upam, da bo sčasoma sprejeta kakšna zakonodaja, ki bo omejila “ustvarjalnega duha” proizvajalcev in predpisala, da morajo biti osnovne funkcije vožnje očitno ločene od nastavitev udobja in zabave; saj se mi že v mojem avtu zgodi, da zamenjam radijsko postajo, namesto da bi dal smernik.

Sama na sebi bi zadeva z avtomobilskimi nastavitvami bila pač nerodnost, če ne bi zaznaval splošnega duha, ki se širi na vseh področjih. Kot da je vse življenje le – igra. Nekako v smislu, da če ne želimo pregoreti, moramo pač zadeve vzeti malo bolj na lahko in se potruditi, da jih naredimo igrive. Dokler gre za zadeve, ki v življenju niso kritične, to še nekako gre (a že tu je moteče), ampak pri ključnih, prelomnih, korenitih stvareh pa ne sme biti heca. Most ne sme biti ne načrtovan ne izdelan v igri; vožnja avtomobila ni igra; električna napeljava v hiši ni igrača. Svoje k temu prispevajo tudi razni YouTube kanali, ki ponujajo nauke o najrazličnejših zadevah in jih skušajo narediti igrive. Vem, da je za uporabnika privlačno in prijetno, če mu damo občutek, da so zadeve igra, da se lahko ob njih zabava. Da so barve pisane, da je veliko utripanja, da je vse privlačno za oči. Sumim, da to vse precej cilja na ženski spol, pa ne da bi hotel biti nesramen. No, saj se ta proces odvija že nekaj časa: ko nam uspe izpopolniti osnovno funkcijo, se pač osredotočimo na ostalo – tako avtomobile že nekaj časa prodaja dodatna oprema.

Ampak vrnimo se k programski opremi: jezi me, ker postaja vse bolj načičkana in zato vse bolj naporna za uporabo. Namesto tipkovničnih bližnjic ikone; vedno nove aplikacije se poskušajo personificirati in celo privzemati svoja čustva – tako je Wumpus na Discordu žalosten, ker se nihče noče igrati z njim. Se da to komentirati, ne da bi bil žaljiv? Ko sem napisal še vedno, se mi zdi to pomembno dejstvo: ko sem odraščal, je v Sloveniji bil ravno izbruh PC-jev. In na začetku smo pač na osebni računalnik gledali kot na napol igračo, ne čisto resno in z rezervo. Ampak potem so se časi spremenili in sedaj je osebni računalnik predvsem orodje. In tudi pametni telefon v zadnjih časih. Seveda oboje precejšen delež populacije uporablja tudi za zabavo, ampak vsekakor ne izključno. Tu se mi zdi pomembno, da proizvajalci aplikacij razumejo, kaj izdelujejo in kakšna je njihova ciljna skupina. V tem je seveda prvak Microsoft, ki je že na začetku tisočletja ljudi jezil s svojo sponko. In je odslej trmasto vztrajal pri mnogih zadevah, ki so recimo v programskem paketu Office nerodne, nedelujoče ali kar neposredno zanič (gigantska podatkovna datoteka pri Outlooku), po drugi strani pa uvajal nove in nove kozmetične popravke, ki so “stare” uporabnike vsakič znova zmedle in ponižale, novim pa niso bili prav posebno v pomoč. Vedno znova se jezim, ko moram za službo uporabljati Office – odprtokodni Libre je tako neverjetno boljši.

Strah pa me je dneva, ko bodo začeli prodajati kladiva Hello Kitty in roza kondenzatorje.

Preberi tudi

Na stopnicah (120)

Na stopnicah

Na stopnicah (120)

20.01.2024
Na stopnicah (124)

Na stopnicah

Na stopnicah (124)

17.02.2024
Na stopnicah (126)

Na stopnicah

Na stopnicah (126)

02.03.2024
Na stopnicah (122)

Na stopnicah

Na stopnicah (122)

03.02.2024

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme