Na stopnicah (119)

Piše: Jernej Kurinčič

Partnerji in bližina

Zadnjič mi je znanec razlagal o svoji “partnerki” in svojih težavah z njo. Ugriznil sem se v jezik, da bi ga popravil, naj reče kako drugače. Ker nista poročena, pač ne more reči, da je njegova žena. Po desetih letih skupnega življenja (in otroku, ki je iz njega zrasel) pa bi bilo tudi smešno, da bi govoril, da je njegova punca, dekle.

Drug primer: spomnim se, kako sem doživljal sošolca, čigar starša sta bila v “svobodni zvezi”. Povedal nam je, da sta starša tudi njemu rekla, da mogoče enega od njiju naslednji dan ne bo več v njihovem domu. Takrat se mi je to zdelo nekaj običajnega, tako pač je. Ko pa se tega spominjam sedaj, imam pred očmi, kaj je to pomenilo za desetletnega fantiča. In kaj v bistvu pomeni tudi v paru. Jutri me lahko – “brez vprašanj” – ni več. Res je, življenje je tako, da se to vsekakor kljub vsemu lahko zgodi: huda prometna nesreča, infarkt, vojna …, a da bi si že vnaprej povedal, da se boš morda lahko jutri (!) odločil, da je najine bližine konec? Tega ponavadi nočemo razmišljati, niti priznati si nočemo. Nekje v sebi nosimo tisti za vedno, “4ever”, in včasih tek dogodkov pokaže, da ta za vedno izgine prej kot pa črke na koži, ki ti jih je v trenutkih bližine napisala na roko najboljša osnovnošolska prijateljica (fantje si takšnih zadev ponavadi ne počnejo, pa čeprav so včasih povezani bolj zares). Je naša bližina res samo partnerstvo – jaz meni, ti tebi? Tako rekoč trgovina, kjer se usluge pač razširijo na vsa področja življenja: skupni dom, deljene finance, skupni otroci, skupni kozmos dotika … Na podlagi česa si lahko domišljamo, da smo si še kaj več kot … partnerji? Že Gospa Bovary nas lahko dobro nauči, kako nam škodi in nas poškoduje, če svoje doživljanje bližine gradimo na romantičnih zgodbah; ampak danes je produkcija takšnih sanjskih zgodb, v Hollywoodu in drugje, od risank prek romanov do reklam neizčrpna. Tako zelo si želimo verjeti, da je “za vedno” za večno. In ne vem, ali je kje kdo, ki ne bi vsaj kdaj doživel, da je bil v to popolnoma prepričan – in se je potem izkazalo, da je resnica precej drugačna. Da je ostal spomin, nič več – sobica v srcu, kjer morda sveti osvežujoča lučka ali pa visijo okrvavljene cunje; včasih morda tudi oboje. Da tisti “za vedno” neverjetno hitro pozabimo in zanemarimo – sploh če se najde kdo drug, o katerem smo spet čisto prepričani, da je (tokrat) pa za vedno. Marsikomu se zgodi, da tako bega iz ene do druge zgodbe – in je vedno znova razočaran. Nekateri pa stoično analitično zaključijo, da je torej “za vedno” samo naša emocionalna samoprevara; preostanek nagonov, ki so omogočili nadaljevanje človeške vrste, ko so s sanjarijo olajšali ustvarjanje novih družin. In se jim potem zdi edino pošteno, da se opredelijo kot “svobodna zveza” ali “odprto razmerje”. Tudi svobodna psihološka in psihoterapevtska misel nas utegne peljati v to smer. Eden drugemu smo pač orodje – do zadovoljitve, do uspeha, do podpore, do finančne gotovosti … Ne obljubljamo si ničesar, česar si ne moremo dati. In večnosti si pač ne moremo podeliti eden drugemu.

Ko smo že pri večnosti; sumim, da je vse skupaj precej stvar vere – če je kje kakšen Bog in če ima v osnovi z mano odnos, ki je neuničljiv, nepreklicno povezan z mojim obstojem samim na sebi, ker me je ustvaril, potem se zdi tudi prenos, odslikava tega odnosa v naše medčloveške odnose nekaj manj nerazumnega. Najprej odslikava na starše in potem tudi na “partnerstvo”.

Ampak mogoče sploh ni nujno, da smo konfesionalni. Morda je dovolj, da se glede naših medsebojnih odnosov zavemo razsežnosti sakralnega. Sakralnega v smislu nedosežnega – da mi je drugi vedno skrivnost. Da presega ne samo moje razumevanje, pač pa tudi razumevanje vsega korpusa psiholoških, antropoloških, svetovalnih in terapevtskih teorij in modelov. Da smo si med sabo neprecenljiv dar, in to sploh ne samo tisti, ki z mano živi “partnersko” bližino. Da je sakralen tudi sočlovek, ki ga srečam čisto mimogrede, neizčrpen zaklad čudenja. Tega se moramo vedno znova spominjati. Drugače smo hitro obsojeni na cinično stoično držo, katere plevel se bohoti na pusti zemlji življenjskega razočaranja. Kjer smo vsi samo žaklji mesa, ki jih je pripravno uporabiti in potem pustiti za sabo.

Zdi se mi vseeno pomembno, da se govori (tudi) o partnerstvu: če drugega opredelim kot pot do svojih skrajnih hrepenenj, se mi utegne zgoditi, da bom pričakoval, da mi bo to podelil kar samodejno – in bom užaljeno izginil, ko se to ne bo zgodilo. Če sva partnerja, potem veva, da so ta skrajna hrepenenja najin skupni projekt.

Preberi tudi

Na stopnicah (123)

Na stopnicah

Na stopnicah (123)

10.02.2024
Na stopnicah (120)

Na stopnicah

Na stopnicah (120)

20.01.2024
Na stopnicah (131)

Na stopnicah

Na stopnicah (131)

06.04.2024
Na stopnicah (121)

Na stopnicah

Na stopnicah (121)

27.01.2024

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme