Na stopnicah (118)
Zabavni posel
Vsak drugi znanec, s katerim se v zadnjem času menim, govori o poslovni zabavi njegovega podjetja. O neumnostih, ki so jih počeli; o prestižu, ki si ga kje privoščijo; nekateri tudi o pritisku, če se teh zabav ne udeležijo. Ne samo zaposleni, tudi vodstvo je pod pritiskom, da je zabava njihovega podjetja še bolj razsipna, izvirna in razvpita kot tista od konkurence.
Seveda si nihče ne predstavlja, da bodo zaposleni z “mačkom” delali enako intenzivno, zato je precej teh zabav ob petkih in sobotah zvečer – da drugi dan ni treba v službo. In je prenašati neprespano sitnobo prevaljeno na domače. En takšen večer verjetno še v največjih skrajnostih za resno podjetje ne pomeni finančne grožnje – delavci pa se povežejo še na drugačen način. V rahlo okajenem stanju se omajejo nekateri medsebojni zidovi in vsi se lahko čutimo bolj povezane med seboj. Pa saj že sam praznični čas vabi k temu! Pravzaprav sem dobil občutek, da v drugi polovici decembra redkokdo resno dela. Razen seveda zabavne industrije, kjer vlada izredno stanje: spi se bolj malo, hodi se z enega nastopa na drugega. Če sta zanje že konec tedna in delovniki obrnjena, sta zanje toliko bolj obrnjena praznični čas in čas med letom.
Pomembno je, da znamo praznovati, tudi v delovnem okolju. Da si znamo vzeti čas, malce “odklopiti”, pogledati nazaj na stvari s hvaležnostjo. Da ni vsak dan od jutra do večera ista gonja in ista napetost. Da si znamo stisniti roko in si med seboj čestitati za dosežke. Da tudi navaden delavec v podjetju kakšen dan začuti, da ga opazijo – pa čeprav le z vrečko, v kateri sta dva čokoladna bombona in ena pocukrana misel.
Ampak zdi se mi, da ponekod miselnost takšnih zabav raztegnejo čez vse leto; da je na nekaterih področjih nenehen lov za novimi priložnostmi, kako bi se spet lahko zabavali – in bolj malo bili na delovnem mestu in delali. Sploh ne mislim tega, da so odmori za kavo v proizvodnji radi malo daljši, kadar ni na spregled šefa – ocenjujem, da pri tem ne gre za prehudo delomrznost ali izkoriščanje; pač lepše je biti s človekom kot s strojem.
Prej mi pade na pamet tisti spomin, da je bil ljubljanski glavni nakupovalni center BTC med eno od stavk v javnem sektorju tako prazen, kot sploh ne pomnim – ker ljudje niso bili “v službi”, niso mogli (kot ponavadi) med tem časom po trgovinah. Da se gospodični na okencu sploh ne zdi nevljudno še brskati po Facebooku, medtem ko me obravnava (izdal jo je neroden odsev v šipi). Predvsem pa, da se ljudem zdi najbolj možno imenitno, da na službene stroške naredijo čim več kilometrov in popijejo čim več kave. Receptov je mnogo: potovati na “seminarje” v eksotične kraje, obiskovati razna “izobraževanja” (na katerih si podajajo med seboj roko tisti, ki se jim ne da biti v službi, in tisti, ki bi radi s prodajanjem megle dobro služili), vabiti na “sestanke” (ki bi jih z lahkoto zamenjalo poštno sporočilo, a so le izgovor za nedelo in ceneno napihovanje navidezne pomembnosti posameznikov) … Informacijske tehnologije so prinesle tudi novo obliko, na katero sem deloma namignil že zgoraj z omembo Facebooka: delavci so sicer lahko cel dan na delovnem mestu, vendar od njih ni prav veliko, ker so v glavnem na spletu. Znanca, ki je pred kratkim zamenjal službo, tako vsa družba zafrkava, da mora biti res hudo, saj se je njegov odzivni čas na naše šale med službenim časom občutno podaljšal. Pri vsem skupaj me skrbi opažanje, da se tega svojega “razredčenega” delovnika večina vpletenih ne zaveda prav dobro; da nekje v sebi mislijo, da je tak način dela njihova pravica. Ko jih šef graja, se zgražajo, da jih je vzel na piko – seveda imajo pri zgražanju prav takrat, ko šef ni nič boljši. Precej ljudi, ki mi je v zadnjem času tožilo, kako zelo so obremenjeni, ima neverjetno veliko spletnih in podobnih “obveznosti”, ki jih zvesto izpolnjuje: nadaljevanke, računalniške igrice, hobiji, Instagram, TikTok … Samo še čakam, da bomo imeli prve primere ljudi, pregorelih (burnout) od zabave …
