Na stopnicah (116)
Športni duh
Kuhanje kosila mi pestri eden od slovenskih radiev. Pogovor teče o športu in začetnem izvajanju, ki je polno superlativov, sledi vprašanje, kako to, da smo Slovenci svoji majhnosti navkljub tako uspešni v mnogih športih. Tiste, ki kličejo v studio, napovedovalec tudi vpraša, ali spremljajo uspehe slovenskih športnikov. Ne da se mi prenašati navijaškega vzdušja, zato preklopim nekam na glasbo.
Nisem tiste vrste človek, ki bi hodil gledat tekme in tekmovanja. Ko smo šli s prijatelji na Giro, sem bil silno hvaležen, da je sočasno nekdo od družbe praznoval rojstni dan in je imel tisti dan zame vsaj malo vsebine. Drugače pa mi to ni samo dolgočasno, pač pa celo mučno: gledati druge, kako “športajo”, ti pa si prikovan na mestu. No, priznam, celodnevno gledanje kolesarjev me je spodbodlo, da sem se tudi sam v naslednjih dneh bolj aktiviral na kolesu. Ampak za to res ne bi bilo treba celo večnost čepeti ob cesti – lepše bi bilo, če bi že tisti prelep sončen dan prebil v polletenju nekje, kjer ni kričečih množic in slaboumne glasbe.
Ista družba me je zvlekla tudi na hokejsko tekmo. Do konca sem vztrajal samo iz praktičnosti in vljudnosti. Praktičnosti, ker se mi ni dalo razmišljati, kam bi se v okolici hale v času, dokler se ne pomeri polopičje divjanje, lahko umaknil. In kako daleč bi se moral umakniti, da divjanja vseeno ne bi bil deležen. Vljudnosti, ker bi moji “gostitelji” lahko bili užaljeni, da ne delim njihove vneme. No, poskusiti je bilo vredno – že zato, da lahko argumentirano povem, da me res ne zanima.
Epizoda, ki je dala naslov temule pisanju, pa se je odvila pred že kar nekaj leti: kolega, razlezen na kavču, na višku navijaškega vzdušja – jaz jo primaham mimo, prepoten in zadihan, ker sem se ravno vrnil s teka na Rožniku. Priznam, da sem bil jaz tisti zoprnež, ki je začel ter pripomnil, da je škoda čez dan gledati TV, ko pa je zunaj tako lepo sonce. On pa mi je odvrnil: “Kaj nimaš nič športnega duha?” Vzelo mi je besede – jaz ravno s teka, on na kavču, potem pa jaz nimam športnega duha?
Pravijo sicer, da se človek nikoli ne nagleda ognja in pa drugega človeka, ko dela – in bi se dalo povleči analogijo tudi s športom: da je užitek gledati nekoga drugega, ko počne nekaj, kar imaš sam rad. In to počne stokrat bolje kot ti. Saj bi verjetno tudi marsikdo zmedeno zmajeval z glavo nad mojim gledanjem videev o servisiranju avdio elektronike in bi se mu zdeli živi dolgčas. A tudi ti videi so mi zanimivi v glavnem zato, ker se potem kmalu sam česa lotim.
Priznam, da svoje k mojemu skoraj preziru do navijanja doda razumevanje, kaj v življenje tekmovalcev prinese vrhunski šport – da je v tem redko kaj zdravega in koristnega. Da so pač moderni gladiatorji, ki za evforijo drugih poškodujejo svoje telo in dušo, svoje odnose in ugled. Zame ima šport vrednost predvsem kot prostor notranjega dialoga in čvrstega srečanja s svojimi mejami, ni mi za kričanje množic; recimo da sem bolj kolesar kot nogometaš.
Ne morem pa v tem pisanju mimo vprašanja z začetka: kako to, da smo Slovenci tako dobri? Je cinično, če pripomnim, da je to zato, ker nam manjka motivacije, da bi bili dobri v čem, kar zares šteje? Zato, ker se s tem nezdravo pretirava? Da je trening pomembnejši od šole in tekma od maše. Kolikokrat sem pri skavtih slabe volje nad dejstvom, da so “športne obveznosti” tako pomembnejše od naše skupnosti – a ekipa se bo razšla, skavt pa si za vse življenje.
