Na stopnicah (113)
Spoštuj očeta in mater
Na svoji poklicni poti sem srečal marsikatero težko zgodbo staršev. Recimo gospa, ki so jo otroci strpali v dom upokojencev in razglasili za psihično bolno, da so se lahko polastili njenega premoženja – na koncu se ji je zares zmešalo, verjetno od žalosti. Zakonski par, ki je živel v nepopisni revščini v majhnem zakajenem stanovanjcu, sin pa se jih je včasih pripeljal pogledat v svojem svetlečem novem avtomobilu. Kdaj sploh nisem izvedel za zgodbe, ker so bili ljudje modro tiho – o zapuščenosti in bolečini je pričal samo pogled. Vedno znova sem si zastavil vprašanje, kako je na vso to ljubezen, skrb in pozornost, včasih dolgotrajno odpovedovanje možen tak odgovor.
A vendar, kot sem nekaj člankov nazaj pisal, da otroci niso angelska bitja, prav tako niso starši – vsaj nekateri ne. Vsi smo ljudje, vsi – kot rečemo – krvavi pod kožo, zato vsi včasih zli. Kjer je v hiši alkohol, nasilje ali spolne zlorabe, tega ni treba poudarjati. Nad take hiše se – morda ravno zaradi zgoraj opisane angelske podobe – zgrne najhujše možno zgražanje in obsojanje. Pomoč in tolažba redkeje. Ko starši izdajo svojo vlogo brezpogojnega zaščitnika in oskrbovalca, se podre eden od temeljev obstoja. Ko nekdo staršem vzame to vlogo, se zgodi nekaj zelo podobnega. Tako lahko ugotavljam, da je obsedenost s ceneno psihoterapijo naši generaciji vzela starše (prav tako je prejšnji generaciji nora ideja o “uporniku brez razloga”). Vzela je tisto nedvoumnost ljubezni in nas obsodila na nenehno masakriranje preteklosti. Ljudje, ki so bili doma ranjeni, so svoje rane posplošili na vso populacijo. Kaj hitro se zdijo starši – in njihovi (domnevno nekorektni) pristopi v preteklosti – krivi za sedanjo bolečino in neuspeh. Še ena od zablod humanističnega uma, ki človeka vedno vidi samo kot rezultat in ne kot svobodno bitje. Svobodno pomeni tudi odgovorno za svojo sedanjost.
Vendar, starši niso angelska bitja. Preteklosti se včasih ne pozabi, včasih to ni mogoče. Sveto pismo pravi “Ne grenite svojih otrok” – to grenkobo boste najprej želi sami. Vsaj včasih so zgodbe zapuščenih in osamljenih staršev ne toliko zgodbe hudobnih sinov in hčera – so zgodbe zoprnih in zajedljivih ljudi, katerih bližnji so se zavedeli, da jim jih ni nujno prenašati. Kot je že folklorna tista zgodba “starega”, ki se do zadnjega oklepa posesti in je ne prepusti naslednikom, dokler je ne ugonobi.
Zato je zgovorno, da zapoved poziva k spoštovanju – ne k ljubezni, ker te vsemu zlu navkljub ni prav zaukazati. Vsemu zlu navkljub pa so nam starši še vedno dali najdragocenejši dar – življenje.
