Na stopnicah (112)

Piše: Jernej Kurinčič

Tuja kri

Skoraj ne mine teden, da javnosti ne razburka taka ali drugačna epizoda o priseljencih. Po eni strani nečloveške življenjske razmere, smrti ob poskusih prečkanja in skupni podvigi za lajšanje zla. Po drugi strani strahu polna poročila o nasilju, celo posilstvih in črne projekcije za prihodnost Evrope. Odnos do vprašanja priseljencev večino Evropejcev dokaj zanesljivo postavlja na politični zemljevid in razkol ni majhen. Razkol med usmiljenjem in strahom – kdo ima prav?

Saj so to vendar ljudje, po krščansko rečeno naši bratje in sestre. Kako se nam ne bi trgalo srce ob njihovih pretresljivih zgodbah? Kako ne bi držali pesti, da jim v novem življenju v novi domovini končno uspe? Občudovati moramo, kako so polni življenja, kako iz njih puhti strast bivanja. Da niso sebično zazrti v svoj popek kot povprečni zahodnjak, pač pa v svobodi dihajo za svojo skupnost. Prinašajo novo kulturo, ki naši prinaša neizprosno ogledalo ter spodbuja dialog. Kdo bo skrbel za naše onemogle, kdo bo delal na gradbiščih, kdo bo odnašal smeti? Ta infuzija sveže krvi nam je še kako potrebna.

A druga stran se počuti kot ob novih turških vpadih: kradejo nam službe, izčrpavajo našo socialo, ogrožajo našo kulturo. Svobodomiselne ideje o novi krvi se slišijo fantastično in romantično, a za nas pomenijo, da utegnemo postati v lastni domovini drugorazredni državljani. Zakaj bi v šoli poučevali slovenščino (ali italijanščino) kot materni jezik, če pa večina razreda najprej govori albansko? Najbolj nestrpni v tem dogajanju celo vidijo skupno zaroto vzhodnjakov in evropskih levičarjev, da bi do konca poradirali vse evropske vrednote. Zanimivo je, kakšen salto mortale delajo zagovorniki te ali one strani – desničarji imajo recimo kar naenkrat polna usta govora o ženskih pravicah (ki da jih priseljenci ne upoštevajo). Politično gledano je verjetno rešitev nekje zdravo na sredini in z upoštevanjem obojih dejavnikov.

Ampak to je vsekakor več kot politično vprašanje – “politično” v smislu neke trenutne agende; v smislu ideologije, ki bo prevladala – in tako svoje glasnike ponesla na visoke stolčke. Je politika v svojem najbolj prvinskem smislu, kot zadeva naše “polis”, naše skupnosti. Ki sploh ne išče toliko nekega sistematičnega odgovora, pač pa bolj pravi odnos. Ni treba, da smo odrezavi. Lahko smo hkrati usmiljeni in odločni.

Zdi se mi pa ključno, da smo realni: da se odpovemo vsakovrstnim sanjarijam in raznim višjim narativom in znamo odgovarjati na konkretne dileme s konkretnimi odzivi. Ki so človečni. Da ne podležemo niti svojim strahovom niti krivdam. To vprašanje je mehki trebuh naše civilizacije. Ta mehki trebuh včasih potrebuje zaščito oklepa odločne doslednosti glede kulture, jezika in vrednot. Včasih pa mora biti voljan in nežen, da omogoča sobivanje in vztrajni dialog. Ni se nam treba enkrat za vselej odločiti za eno ali drugo – sproti se moramo odločati za tisto, kar je prav. Saj vemo, kakšni sistemi ponujajo “dokončne rešitve”.

Preberi tudi

Na stopnicah (123)

Na stopnicah

Na stopnicah (123)

10.02.2024
Na stopnicah (120)

Na stopnicah

Na stopnicah (120)

20.01.2024
Na stopnicah (122)

Na stopnicah

Na stopnicah (122)

03.02.2024
Na stopnicah (124)

Na stopnicah

Na stopnicah (124)

17.02.2024

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Najbolj brano

Prireditve

Vreme