Na stopnicah (110)

Piše: Jernej Kurinčič

Kaj vse potrebujemo

“Ne rabm tega,” je zadnjič tožila moja znanka. Položaj v službi ji je šel krepko na živce in izrazila se je v sodobni maniri. Iz konteksta je bilo jasno, da ne želi zares govoriti o svojih potrebah – takega stanja pač noče, ne da ga ne potrebuje. Vsi smo jo razumeli in nihče je ni popravljal (ker je bila ravno prav razdražena, da bi se lahko to potem zlilo nanj). Da je ta prenos pomena del splošne govorice, nam pove tudi nekaj o vrednotah oz. razmišljanju, ki je v ozadju. Tako smo se pravzaprav navadili pogovarjati po ameriškem zgledu – “I don’t need this” utegne trenutno biti najpogostejša fraza za izražanje nezadovoljstva in nasprotovanja. A kako to, da se je tako izražanje tako razpaslo? Vsekakor to precej pove o našem razumevanju samih sebe – je pa ta pomenski zamik lahko tudi krepko problematičen.

Psihologija vidi človeka kot bitje potreb in sobivanje ljudi razume v marsičem kot vzajemno izpolnjevanje potreb. Poznamo lestvico potreb po Maslowu. V ozadju je prepričanje, da človek ne zmore funkcionirati zdravo in tvorno, dokler niso izpolnjene njegove osebne potrebe: dokler je lačen, žejen, zaspan, zatiran … Preživetveni mehanizmi v njem v tem primeru baje pregazijo in prikrojijo vsako humanost in sistematično razmišljanje. Šele ko pridemo na raven nebistvenih potreb, se lahko začne – tako naj bi trdila stroka – naše običajno ukvarjanje z željami, navdihi, okusi, izbirami in težnjami. Prej človek deluje kot avtomat in nekako podzavestno poskrbi, da so njegove potrebe zadovoljene, ne glede na ceno. Pustimo ob strani, da bi to iz ljudi na področjih vojn in katastrof avtomatično naredilo zombije (pa se ravno takrat marsikje pokaže skrajna človečnost). Predvsem je težava, če se ta “etika potreb” prenese tudi na področje, ko ne gre več za bistvene potrebe. Ko se začne (kot sem zgoraj omenil, na pomenskem področju) zamenjevati želje za potrebe. Seznam tega, kaj je res nujno, brez česar ne morem, je namreč hitro precej dolg – pa naj gre za materialne, duševne ali duhovne potrebe. Narejeni smo tako, da ključnemu radi dodamo še kaj drugega, kar ni tako preživetveno. Na vseh področjih smo se navadili reagirati kot razvajen otrok, ki se vrže po tleh in cepeta, če ne dobi tistega, kar si zamisli. Nekateri dušebrižniki bi seveda ob tem mojem primeru zavili z očmi ali pa besno pihnili ter začeli z razlago, da je ta otrok samo žrtev neuslišanih potreb in nesposobnosti se s to neuslišanostjo učinkovito soočati. Lahko gremo sicer naprej tudi v okviru tega modela potreb in pomagamo otroku, da se nauči ločevati bistveno potrebo od nebistvene ter se ob tem soočati s svojimi čustvi. Ampak mislim, da je pomembno, da se postavimo po robu tej “etiki potreb” , ki je postala že kar prevladujoča. Ko se celotno življenje vidi kot izpolnjevanje potreb, sebi in drugim, in ga tako spreminja v nervozno tekanje, da ne bo nikomur počil film, ker ni vse tako, kot je pičilo njegovo zahtevno podzavest. Ko znanka pravi: “Ne rabm tega,” razkriva ravno ta položaj: ti, sočlovek, bi mi moral priskrbeti A, dal pa si mi B in s tem nisi poskrbel za zijajoče brezno mojega pomanjkanja – fuj te bodi! Moja čustva ob tem sploh niso pomembna, so samo za zraven, ampak, kako moreš, da nisi poskrbel za moje potrebe (oz. za to, kar trenutno mislim, da so)? Človek je torej absolutno suženj svojih potreb, o svobodi ne more biti govora.

Mislim, da je bolj trezno gledati na človekove potrebe kot nekaj manj absolutnega; da ima svoboda v življenju pomembno mesto; da smo sposobni preseči tudi preživetvene mehanizme in ravnati v skladu z drugimi vrednotami; da se večinoma v življenju odločamo glede na svoje želje in ne potrebe. Da je zato ključnega pomena dialog, v katerem uskladimo, koliko od teh želja se bo lahko uresničilo – in kako. Ne pa da smo od jutra do večera hlapci zadovoljevanja včasih skritih brezen našega pomanjkanja. Da se vidimo kot gospodarje svojih življenj in ne kot najemnike.

“Etika potreb” ima namreč tudi svojo komercialno noto: če ljudi prepričam, da so njihove muhe in želje kar njihove potrebe, potem ne samo da bodo takoj dirkali kupit, karkoli jih bom že prepričal, da potrebujejo, pač pa se bodo celo počutili krive, če tega ne storijo. In potihem nam vsem kar ugaja, da nekdo reče, da je moja trenutna aspiracija nekaj večjega, kot je v resnici – po eni strani me potem ne muči več, po drugi strani pa se zaradi nje ne počutim več neumno. Tako si med seboj dajemo potuho pri zasužnjevanju in pristajanju na nespametne želje.

Na koncu pa bo uspelo tistim, ki bodo znali dobro ločevati, kaj je res nujno in vredno naše pozornosti. In ki bodo znali navdih včasih modro dati pred nekatere potrebe.

Preberi tudi

Na stopnicah (120)

Na stopnicah

Na stopnicah (120)

20.01.2024
Na stopnicah (123)

Na stopnicah

Na stopnicah (123)

10.02.2024
Na stopnicah (122)

Na stopnicah

Na stopnicah (122)

03.02.2024
Na stopnicah (121)

Na stopnicah

Na stopnicah (121)

27.01.2024

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Najbolj brano

Prireditve

Vreme