Na stopnicah (109)

Piše: Jernej Kurinčič

Zakaj so potrebne vojne

Ob nedavnem izbruhu novega vojnega žarišča je znanec na našo interno e-poštno listo poslal dolgo analitično razmišljanje o tem, kako je do te vojne prišlo, kateri geopolitični vidiki so v ozadju in kako so se “veliki” te stvari dogovorili. Če ga ne bi poznal, bi zaradi pronicljivosti in drznosti njegovega pisanja pomislil, da je verjetno pri vsaj eni od pomembnejših obveščevalnih agencij. V središču argumentiranja pa je bila teza, da je vojna v naravi človeka.

Naša učiteljica zgodovine v osnovni šoli je bila strah in trepet in še zdaj se včasih spomnim njenega zagotovila, da se bo “kot bumerang” vrnilo, če jo bomo skušali kako opetnajstiti. Eden od osnovnih vzorcev njenega predstavljanja zgodovinskih dogodkov je bila jasna ločitev med vzroki in pa povodom zanje. Prva svetovno vojno je lahko sprožil Principov atentat samo zato, ker je bil Balkan takrat kot “sod smodnika”, smo se učili. Takšno vzročno-posledično gledanje na zgodovino je koristno znanje. Pomaga nam razumeti, kako so se Nemci pustili zmešati nacizmu ali pa kako je krščanstvo postalo “državna vera” Rimljanov. Slika nam množico vplivov, ki človeka in človeštvo privedejo do ekstremov, ki jih dokumentira zgodovina. A to gledanje ima zelo nevarno razsežnost: razvezuje odgovornosti in zanika svobodo. Dogodke zgodovine utegne presojati zgolj v luči (tako rekoč avtomatskega) odzivanja na razmere in ne več kot svobodne odločitve posameznikov in držav. Svetovno zgodovino – in tudi dogajanje – razume kot tek dobro namazanega stroja, ki ga nič in nihče ne more ustaviti; v njem je posameznik popolnoma nemočen. Po eni strani precej blizu “zgodovinske nujnosti”, ki jo je pridigal marksizem – po drugi strani pa to lahko razumemo tudi kot odmev kalvinizma, morda celo kot nemoč antičnega človeka pred Moiro – usodo. Kaj se napenjaš, človeček, tako ali tako ni nič odvisno od tebe. Zgodilo se bo, kot je volja bogov, neke brezimne nujnosti ali pa dogovora vplivnežev, ki sedijo pri vrhu in držijo škarje in platno.

Gotovo ne moremo brez zavesti o resničnem vplivu “nadmoči”: del verovanja je tudi zaupanje v Previdnost ali božjo voljo; nekateri mehanizmi v družbi so nesporni in silno močni; so ljudje, ki imajo zares izjemno moč. A konec koncev se vsak človek vedno znova odloča, kako se bo na dogodke odzval, kaj bo izbral. Prikazovanje ljudi ali celo držav, da so kot ranjene živali potisnjene v kot in jim ne ostane nič drugega kot podivjana krvoločnost brez vsakega razuma in človečnosti, je zgrešeno. Višek pokvarjenosti je, ko se krvnik prične predstavljati kot žrtev. Da se recimo Putin v svoji agresiji na Ukrajino predstavlja kot žrtev, je nezaslišana cinična oholost – tipična poteza velesile, ki si zato predstavlja, da zanjo ne veljajo ne predpisi ne morala. Ker sem močan, si vzamem, kar hočem – in drugi morajo biti pridno tiho, drugače jih zmeljem. Ker dozdevno ni nikogar, ki bi mi lahko postavil meje, si dovolim vse.

Po drugi strani je res: fizično nasilje, vojna, terorizem so včasih odziv na sistematično psihološko in gospodarsko nasilje druge strani, na popolno prevlado nasprotnika, na prezirljivo teptanje pravic narodov, kultur in teritorijev. Odziv, ki se lahko zdi razumljiv, ni pa pameten. In ki rad rodi sistematičen pogrom premočnega nasprotnika. Izrael ima recimo po Hamasovi provokaciji v očeh mednarodne javnosti zdaj “pravico” korakati po Palestini. Partizanom so za prenekatero akcijo očitali, da so izzvali krvoločen odziv okupatorja, dosegli pa strateško bolj malo.

Moja “teza” pa je, da čisto drži, da je nasilje (in kot njegova končna oblika – vojna) res globoko del tega, kar smo. Že majhen otrok grize, tepe in zmerja – vzgoja je v marsičem učenje, kako svoje potrebe in čutenja izraziti na bolj tvoren način. Vsi nosimo v sebi scenarij nasilnega odziva – ampak se vedno znova moramo odločati, da ga ne izberemo. Da ne popustimo tej svoji tako rekoč živalski težnji, ki obljublja nekakšno bližnjico do rešitve vprašanja ali krivice – rešitev, ki gre čez trupla. Gandhi in Martin Luther King sta zgled, da se zatiralcu najučinkoviteje zoperstaviš po mirni poti – da to lahko uspe. To ne pomeni, da bi Ukrajinci morali pričakati ruske tanke z rožami. Vsekakor pa pomeni, da je vsak, ki izbere nasilje, za to odgovoren. Ne obstaja neka “zgodovinska nujnost”, ki privede do vojne. Ta nujnost je vedno izgovor za nazaj, ko ničvredneži skušajo opravičiti svoje otročje vojaške igrice in svojo neizmerno požrešnost. Spet bom navedel Strniša: “To je strašna čarovnija zemlje, vode in neba, / da sekira, ki ubija, nikdar nič ne pokonča.”

Preberi tudi

Na stopnicah (123)

Na stopnicah

Na stopnicah (123)

10.02.2024
Na stopnicah (124)

Na stopnicah

Na stopnicah (124)

17.02.2024
Na stopnicah (122)

Na stopnicah

Na stopnicah (122)

03.02.2024
Na stopnicah (119)

Na stopnicah

Na stopnicah (119)

13.01.2024

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme