Na stopnicah (104)

Piše: Jernej Kurinčič

Na hribčku cerkvica, nanjo vodi potka in po njej teče fantek

Verjetno ste pred oči že dobili živopisano podobo kot iz kakšne slikanice Jelke Reichman. Ampak prav možno je, da bi kdo prizor, ko na gori stoji mogočna katedrala, do nje vodi temeljita cesta in se po njej podi mišičast možakar v najboljših letih, tako opisal. Verjetno malo pretiravam – a ko poslušam koga, ki se pogovarja z otroki, ko sem pri zdravniku ali kje v šolskem okolju, takšno opisovanje ni redko. Takšno “kandirano” opisovanje sveta mi je najprej smešno, malo pa me tudi jezi.

Ko sem bil otrok, sem medicinsko spakovanje v pomanjševalnicah še nekako razumel in mi je bilo celo domače – zdaj pa ga doživljam že skoraj kot žaljivega, ker moji telesovini pač ne pristaja več: če bi potreboval gazico na ranici, sploh ne bi prišel do zdravnika … Ali bi moral napisati “zdravnička”? Saj morda bi bilo pa to še najbolj zdravilno: enkrat bi rekel doktorček ali pa sestrica in bi bili verjetno zmenjeni. Ko je tvoje telo šibko zaradi poškodbe ali bolezni, ti na neki način prija malo materinskega občutka, h kateremu spadajo tudi pomanjševalnice, a hitro preseže mero dobrega okusa. Če razmišljamo o tem, kmalu trčimo v težavo, ki je s tem povezana – da se paciente obravnava kot neumne otroke ali celo kose mesa. Človek verjetno nikjer drugje ni tako korenito razosebljen in obravnavan kot bebec kot ravno v bolnišnični oskrbi. Razmišljanje in dejavno sodelovanje v zdravljenju je večinoma v napoto in ju je treba hitro ustaviti s kakšnim pomirjevalom. A o tem kdaj drugič. Verjetno me na tem področju pomanjševalnice in otročje govorjenje motijo ravno zato, ker me spominjajo, odsevajo ta odnos iz ozadja – ker v bistvu ponižujejo in razčlovečujejo.

Poglavje zase je govorjenje o “cerkvicah”. Znanec trdi, da je to v bistvu del totalitarne propagande, ko se je želelo na tak način podzavestno ljudem dopovedati, da je verovati nekaj otročjega, micenega in seveda folklornega. Slovenski vrhovi so sicer res polni cerkvic, to pomeni majhnih cerkva – a če kdo svetogorskemu svetišču reče cerkvica, postanem malce siten.

In smo že pri naših vzgojiteljih in njihovi “otroški” govorici. Nimam ne izobrazbe iz razvojne psihologije ne dovolj izkušenj, ampak včasih ob pogovoru koga z otroki prav trpim. Nekajmesečni otrok seveda ima čeveljčke, čolnom št. 46 pa brez norčevanja težko rečeš tako. V ozadju slutim poskus, da bi dali vedeti, da smo vstopili v otrokov svet – a on pač ne pozabi, da si odrasel, in od tebe pričakuje, potrebuje odrasel odnos. Tvoja odraslost, znanje in artikulacija so opora, ob kateri se uči – če se ob njem pootročujem, mu to oporo jemljem. Otroci imajo dovolj vrstnikov, ob katerih so lahko otroški – od odraslega pa želijo in pričakujejo nekaj drugega. Nekaj, kar jim lahko da samo on: zgled, varnost, trdnost, pravilnost. Ne pa spakovanja neke navidezne otroškosti, ki se bolj brihtnim malim glavam zdi že komična. In, seveda, s tem otroka ponižuje, ker mu daje vedeti, da je izključen iz normalne komunikacije odraslih: ti boš sedel na stolčku in z žličko jedel juhico, mi pa se bomo menili resne stvari.

Moram pa priznati, da imajo tudi vzgojne pomanjševalnice zame podton: po tihem odrasle, ki z njimi pretiravajo, obtožujem, da so pač otročji. Da jim je komunikacija z otrokom samo izgovor, da sami odložijo naporno masko. No, mea culpa, če sestavljam lego kocke z nečaki, ne počnem tega čisto samo zaradi njihove zabave.

Preberi tudi

Na stopnicah (121)

Na stopnicah

Na stopnicah (121)

27.01.2024
Na stopnicah (120)

Na stopnicah

Na stopnicah (120)

20.01.2024
Na stopnicah (124)

Na stopnicah

Na stopnicah (124)

17.02.2024
Na stopnicah (122)

Na stopnicah

Na stopnicah (122)

03.02.2024

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme