Na stopnicah (103)

Piše: Jernej Kurinčič

Hrček prispel na cilj

Znanka se mi je potožila: “Včasih si kar želim, da bi mi bilo malo dolgčas, ker bi to pomenilo, da sem končno vse naredila.” Nisem si mogel privoščiti, da bi bil neposredno nesramen in bi jo odbil s tisto frazo, da če si vse uspel končati, si si očitno naložil premalo. Že zato ne, ker sem vedno znova osupel nad njenim turbo vsakdanjikom uspešne ženske. Če komu, njej ne bi mogel očitati, da si je naložila premalo.

Ampak, kaj sploh pomeni, narediti vse? Kdaj “naredim vse”? Mar ni naše življenje bolj podobno hrčku, ki v neskončnost teče v svojem kolesu: naredi na tisoče kilometrov, pa se vendar ne premakne nikamor. Pridigar dobro opozarja, da vse mine, da je vse “nečimrnost”. Naše zaganjanje in naše hvalisanje utegne izgledati fantastično, a prav verjetno je, da bo vse skupaj kmalu pozabljeno. Če ni drugega, pride recimo kakšna poplava in poradira vse, za kar si desetletja garal: hišo, avto in podjetje. Ali je sploh kaj, kar preostane od mojega naprezanja?

Ne želim koga zapeljevati v nihilizem, ki bi se v naslednji stopnji prelil v hedonizem: pravijo, ne splača se naprezati, tako in tako se bo vse podrlo, YOLO (you only live once), uživajmo in se ne sekirajmo. Opažam, da je tega strupa v današnjih časih že preveč. Mislim pa, da je na mestu vprašanje, kaj bo preživelo. Apostol Pavel izjavlja, da je to ljubezen, ampak to se komu sliši preveč kandirano, če že ne poceni. Preveč “Woodstock” – malo poslušamo rock, malo zganjamo nudizem, malo pa se gremo hladno vojno.

Vsekakor se najbolj splača truditi za tisto, kar je večno, za ostalo pa bolj za zraven – če je še čas in energija. Kaj pa spada v katero od kategorij, se v današnjem času globoko ne strinjamo med sabo.

Ampak naši znanki z začetka vsa ta debata ne pomaga prav dosti; recimo, da je dokaj dobro razčistila, da svoj dragoceni čas in energijo res posveča najbolj plemenitim večnim idealom, kot so narod, Bog in družina. A vseeno se v nenehni vsakdanji dirki sprašuje, kdaj bo že konec. Kdaj bo že mir, počitek, zadovoljstvo, praznovanje … Mnogo nas je, ki delujemo podobno – čutimo posebno zadovoljstvo, ko pojemo zadnjo olivo iz kozarca; ko napišemo zadnjo vrstico v zvezek; ko do konca porabimo radirko (se še spomnite, kaj je to?). Vajeni smo kot pridni šolarčki vestno narediti domačo nalogo, potem pa žarečih oči čakati, da bomo pohvaljeni pred celim razredom. Ampak pri “večnih” stvareh se zaplete, Učitelj bo pregledoval naloge šele ob koncu časov, v večnosti … ob smrti. Če ni tako, stvari niso zares večne – so začasne in bodo tako ali drugače zgnile. Pri neuničljivih stvareh pa se vprašaš: mar res ni nobenega postanka na tej poti? Bomo torej v potu svojega obraza živčno gonili vse, dokler se nas ne usmili Matilda? Gagali dan za dnem pod nevidnim bičem priganjača? Mar temu sploh lahko rečemo življenje?

O lilijah na polju je rečeno, da ne sejejo in ne žanjejo. Včasih se je v vsakdanjem tekanju od naloge od naloge, od projekta do projekta vredno vprašati, ali je možno drugače. Ali je morda kaj od narativa – ki me od jutra do večera preganja – pretirano, izmišljeno, če že ne zlo. Da moj jarem ni – in ne sme biti – nekaj od zunaj naloženega, pač pa moja svobodna, radostna odločitev. Da delam in delujem iz svoje lastne prepoznave dragocenega, večnega v svetu, ne pa od zunaj naložene živčne nujnosti.

In če sem se za svoj jarem sam odločil, potem ni treba čakati na konec. Lahko se tudi tukaj in zdaj ustavim ter si rečem, ponosen in hvaležen: “In videl je, da je dobro!”

Preberi tudi

Na stopnicah (125)

Na stopnicah

Na stopnicah (125)

24.02.2024
Na stopnicah (119)

Na stopnicah

Na stopnicah (119)

13.01.2024
Na stopnicah (123)

Na stopnicah

Na stopnicah (123)

10.02.2024
Na stopnicah (121)

Na stopnicah

Na stopnicah (121)

27.01.2024

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme