Na stopnicah (102)
To smo pa mi!
Nisem najbolj podkovan v zgodovini, zato se mi redno zgodi, da doživim ob soočenju z dejstvi preteklosti resnično presenečenje. Tako sem bil pred časom krepko zaprepaden, ko sem se zavedel in si izračunal, da je minilo komaj pol stoletja, kar so v “najbolj svobodni državi na svetu” ukinili rasistično delitev prebivalstva. Formalno ukinili – o praksi bodimo raje tiho.
Res je, včasih se mi malce pozna, da nekatere družbene pojave spremljam bolj ob robu ali pa prek medijev (in njihove tako ali drugače tendenciozne optike). Tako je še za eno presenečenje poskrbela znanka, ki je že dlje nazaj razlagala, s čim se srečuje kot ženska – z nadlegovanjem, poniževanjem in neenakostjo. Uradno je Slovenija ena najbolj emancipiranih držav in se tudi hvali z vrhunsko izenačenostjo po plačah med moškimi in ženskami.
Ob teh in podobnih pojavih sem začel dvomiti o svojem dojemanju naše “napredne” družbe – začel sem se zavedati korenite razlike med tem, za kar se razglašamo, in tem, kar je naša realnost. Prišel mi je na misel naslov nekega sociološkega dela, ki je nastalo še v času, ko je Martin Luther King še živel – Družbena konstrukcija realnosti. Saj o knjigi ne vem prav dosti, a naslov mi je zgovoren: družba o sebi ustvarja famo, neko deklarirano resničnost, ki stvarnim razmeram ne ustreza prav dosti. Ta deklarirana resničnost je pomembnejša od dejstev (“Toliko slabše za dejstva,” je nekdo rekel.) in gorje tistemu, ki izbere rdečo tabletko in si upa povedati, da je cesar v resnici nag. Preveč si želimo verjeti v neke sanje, ideologijo ali parole, da bi sprejeli resnico. Kot skrajna parodija se recimo totalitarni sistemi radi imenujejo demokratični. A v bistvu je tam razlika med resničnostjo in ideologijo tako prozorno črno-bela, da jo hitro razkrinkamo – in so se je marsikje na svetu tudi uspešno odkrižali. Prebrisan oblastnik ni tako prozoren in naiven niti ne zaletav. Za začetek morda ne obljublja preveč, da se ne bi odkrile njegove laži. Tako se iz generacije na generacijo prenašajo nekatere ideje, samodojemanja in samorazumevanja družbe, ki so zgrešena, krivična in v oblakih. Če je bila izvirna generacija morda še pozorna na izvore in podtone vsega tega, pa se ob prenosu to izgubi in postane del nekega blagega izročila, ki mu verjamemo kot delu svoje osebne zgodovine. Dojemamo, da nam je bilo tako rekoč položeno v zibko, da smo to resničnost pili z materinim mlekom. Če gledamo narode, se recimo rado zgodi, da se tisti z največjo zgodovinsko krivdo radi pričnejo slikati kot najbolj dobrohotne, neškodljive in blago nasmejane: Angleži se dojemajo kot narod nonic, ki srka čaj – Mediterraneo kar naenkrat postane podoba fašističnega soldata. Najhuje je, ko se tako iz roda v rod prenese očitna sovražna propaganda: da recimo slovenska zamejska mladina žarečih oči recitira mit o superiornosti italijanske kulture – ne le do Slovencev, pač pa globalno.
V nekaterih pretresih zadnjega časa sem vedno znova opazoval, kako dovolj strateško in nenehno informacijsko bombardiranje zamaje še najbolj trezne ume. Zato se mi zdi pomembne nekaj medijske askeze, nekaj zdrave distance od vseh sporočil, ki jih o sebi, družbi, državi in stvarnosti dobivamo od vsepovsod. Trezne distance, ki se zanese na lastno opazovanje – ki morda sprejme manj informacij, pa posveti njihovemu “prežvekovanju” potem dovolj časa, da se kakovostno prebavijo.
Pomembno se mi zdi vedno znova razgaljati nekatere mite o naši družbeni stvarnosti. Mite, ki so sicer čudovit ideal, a še zdaleč ne dosežen in uresničen. Tako si lahko prihranimo ogromno zgražanja in moraliziranja. Zgražanja, ki izvira ravno iz te zgrešene samopodobe: če očitni kršitelj postane grešni kozel, se vsi lahko mirno pretvarjamo naprej.
