Na stopnicah (101)
Zakaj si hudoben?
… me je vprašal oče in vprašanje se je zavrtalo vame tako globoko, da se ga še sedaj spominjam. Ne vem, koliko sem bil star in kje je to bilo. Ne vem, kaj sem počel – sem se tepel, podrl komu hiško iz legokock ali vrgel nekomu na tla sladoled. Bil sem otrok – in bil sem hudoben, zares.
Danes je tako rekoč anatema sploh pomisliti, da bi otrok lahko imel zle namene in počel slabe stvari. Razumemo ga popolnoma kot rezultat vzgoje in okolja. On ni nikoli nič kriv – še če počne najbolj nemogoče zadeve, ga je treba tako obdati z vatko, da ne bo sebi in drugim s tem prizadejal ničesar hudega in slabega. Družba ga še ni pokvarila, zato je v bistvu naravni svetnik. Zase in za druge hoče samo lepe in dobre stvari. Za iskrice v njegovih očeh bi odrasli storili vse. Njegov odnos do življenja je še nepokvarjen, ni ga še prekrila džungla vsakdanjega kaosa polnoletnih. In potem svizec zavije čokolado …
Kdor je kdaj delal z otroki, si ne dela takih utvar. Ve, da starost ni ovira za zla dejanja. Starejši smo morda le bolje izurjeni v izmikanju, prikrivanju, izgovorih in sprenevedanju. In nas je manj strah odzivov na naše zlo – ker pač nismo tako popolnoma odvisni od drugih, kot je otrok. Vedno znova opaziš, kako je naša romantizirana podoba otrok naivna: ko krhka in prisrčna deklica zmečka hrošča in te gleda v oči; ko fantič podre vrstnikom s trudom zgrajeni bunker, ki je višji od njegovega; ko učenka vrže sošolki najljubšo radirko v golaž; ko varovanec v prepiru drugega udari s palico z vso močjo – če bi bil odrasel, bi ga ta udarec ubil (če bi po pravici povedal, ga je takrat zares hotel ubiti, čeprav še ne ve, kaj to pomeni) … Res je, otrok se tudi še ne zaveda možnih resnih posledic svojega početja – in se mu, hvala Bogu, večinoma ni treba. Starši in vzgojitelji delijo z njim odgovornost in ga ščitijo pred temi posledicami, če jim le uspe. Včasih pa jim ne uspe in do nas pridejo različne strašljive zgodbe. Ideja, da se hudobije v življenju šele naučimo in da smo na začetku ena sama ljubeča milina, je laž. Se pa pač že pri majhnem otroku vidi, kako ga vzgajajo – in če je ljubljen. Če za svoje zlo dobi odgovor večjega zla, se hitro nauči, da je pri zločinu samo vprašanje, kdo je močnejši: če sam hoče delati zlo, mora zaenkrat počakati, da ga nihče ne vidi – ko pa bo odrasel, bo lahko svobodno in brez strahu počel vse hudo, ki se mu zljubi. Tista čarovnija, da sekira, ki ubija, nikdar nič ne pokonča … Zla se ne da zatreti ne premagati z zlom – samo utišamo ga in preložimo na kasneje.
Pa saj sploh ne gre za otroke, tudi pri odraslih je podobno – praktično vsaka družba se precej korenito samorazumeva v dveh različnih razredih: pošteni državljani in pa nepridipravi. Tisti drugi so podvrženi vsemu in vsakršnemu slabemu, mi pa plačujemo davke, pridno delamo in redno hodimo k maši. A če smo iskreni, ta delitev še zdaleč ni tako jasna. Pretirano bi bilo reči, da je razlika samo v tem, da nekatere zalotijo – in kot nekateri cinično trdijo, da so majhni tatovi za rešetkami, veliki pa v direktorskih pisarnah; mali morilci na električnih stolih, veliki pa na generalskih. Vsi smo vedno znova podvrženi zlu. In vsi se moramo vedno znova vprašati, zakaj. Kako to? Čeprav ni dobro, ni lepo, ni prijetno. Ne osreči dolgoročno niti srednjeročno ne.
Gregor Veliki nam je v 6. stoletju zapisal sedem okvirnih razlag, zakaj, potem pa znotraj tega lahko sami iščemo odtenke svoje lastne hudobije: ker smo napihnjeni, pohlepni, pokvarjeni, agresivni, požrešni, nevoščljivi in leni. Za vsako od teh nagnjenj se danes že najde “humanizirajoča” razlaga (ali izgovor), ampak vsakemu je hitro jasno, da s tem ne prepriča ne sebe ne drugih.
