“Na koncu šteje le to, koliko si imel rad …”

In memoriam / Profesorica in kulturna delavka Mirjam Bratina Pahor

Dan po velikem šmarnu je v goriški bolnišnici po daljši bolezni v 65. letu starosti umrla Mirjam Bratina Pahor, družbeno-kulturna delavka in profesorica, ki je s svojim plodnim delovanjem, predvsem pa z zavzemanjem za vsestransko rast mladih zaznamovala naš širši prostor. Staršem, ki so bili po rodu iz Vipavske doline, se je rodila 9. novembra 1961 v Dekanih, kjer je tudi odraščala. Študij pedagogike in zgodovine je opravila na Filozofski fakulteti v Ljubljani, študij teologije pa v Trstu. Z Adrijanom Pahorjem si je ustvarila družino, živela in delovala je najprej v Devinu, nato pa v Gorici. Njena življenjska pot je tesno prepletena s pedagoškim poklicem, krščanskimi vrednotami ter skrbjo za ohranjanje slovenskega jezika in kulture med zamejskimi Slovenci. Kot profesorica verouka je najprej poučevala na višjih šolah v Trstu, nato pa v Gorici. Med dijaki je bila priljubljena, znala se jim je približati in jih nagovoriti. Bila je človek globoke osebne vere in trdnih vrednot, med njimi so bili na prvem mestu družina, vzgoja otrok, medgeneracijsko povezovanje, slovenstvo in krščanstvo. Iz njene zamisli je ob koncu 90. let prejšnjega stoletja vzklila Skupnost družin Sončnica, dva mandata je bila tudi predsednica. Dejavna je bila tudi v Mladinskem domu in njegovem odboru, nekaj časa tudi v vodstvu SCGV Emil Komel, predvsem pa v Slovenskem pastoralnem središču, kjer je naredila ogromno dobrega tudi kot katehistinja. Še do pred nekaj meseci je redno in zelo rada pela v cerkvenem zboru pri sv. Ivanu . Skupno z Olgo Tavčar sta pred skoraj 40 leti v Devinu zasnovali Otroški pevski zbor Ladjica, kasneje pa prevedli dva dragocena kompleta veroučnih šolskih učbenikov, ki jih je izdala GMD.

“ZAPUŠČINA LJUBEZNI”

Pri pogrebni maši 20. avgusta je p. Jan Cvetek – pred številnimi zbranimi v cerkvi sv. Ivana in pred njo – v homiliji poudaril, da je Mirjam velik del svojega časa žrtvovala za dobrobit krščanske in širše skupnosti. “Bogastvo znanja, inovativnosti, intelektualne svežine, konkretnosti: vse to je bila Mirjam”, ki je v svojem katehetskem poslanstvu “najprej in zagnano iskala pot do sodobnega mladega človeka. Mislim, da jo je tudi našla.” Doživela je tudi preizkušnjo svoje vere, a tudi v tem “je zmagovala”. Povsem mirno in pogumno je namreč sprejela dejstvo bolezni in bližajoče se smrti, prepričana, da je tudi to del življenja, ki nam ga je začrtal Bog.

Ob koncu obreda je pokojničina hčerka Kristina stopila pred mikrofon in dejala, da mama ni želela, da bi po pogrebu govorili o njej; sama je hotela povedati nekaj misli, ki jih je narekovala hčerki. Zahvaliti se je želela vsem navzočim pri zadnjem slovesu, nato pa predvsem staršem, bratom in sestram, s katerimi je preživela “čudovita mladostniška leta”, najbolj pa možu Adrijanu in otrokoma, “ki sta me vedno razveseljevala”. Bogu se je zahvalila, da ji je na pot poslal “ljubečega moža”, ki ji je vsa leta stal ob strani in ob njej vztrajal tudi v najhujših časih. V življenju je srečala veliko enkratnih in dragocenih ljudi, prijateljev, kolegov, dijakov, ki se jim je želela opravičiti za svoje morebitne napake. Med boleznijo se je še bolj zavedala, “kako je vsak dan dragocen in kako je pomembno, da živimo v polnosti, v ljubezni in medsebojnem spoštovanju. V življenju ni pomemben denar, avto, stanovanje, kariera, ampak koliko resnično ljubimo in spoštujemo drug drugega.” Bogu se je zahvalila “za prekrasno življenje”, ki ga je imela in delila z drugimi. “Res sem zadovoljna z vsem, kar sem doživela in preživela, tudi pretrpela. Trpljenje sem lahko darovala za druge.” Rada bi le “zapustila zapuščino ljubezni: zato želim vsem, da bi bili drug do drugega iskreni in ljubeči. Na koncu šteje le to, koliko si imel rad, da bi vsi spoznali Božjo ljubezen, ki se odseva v nas …”

SPOMINSKI VEČER

Ob osmini so se 24. avgusta spet številni zbrali pri večerni maši pri sv. Ivanu, ki ji je – v bližnjem Močnikovem domu – sledil spominski večer. Na njem so se ji poklonili predstavniki združenj in drugih stvarnosti, kjer je Mirjam pustila svojo sled. “Z veliko žalostjo, a tudi z globoko hvaležnostjo” se je je v imenu Skupnosti družin Sončnica najprej spomnila Katerina Ferletič, ki je Mirjam opisala kot osebo idej, pobud in topline, ki je trdno verjela v moč družine in skupnosti. Delo za mlade ji je bilo sveto. V imenu Slovenskega pastoralnega središča je Ani Saksida poudarila, da je bila pokojnica s svojo predanostjo in dobroto nepogrešljiva članica župnijske skupnosti. Pri katehetskem delu ni posredovala le znanja, dajala je predvsem zgled. Med drugim je bila pobudnica petkove molitve rožnega venca za mlade, pri srcu so ji bili tudi starejši. Župnik Marijan Markežič se ji je zahvalil kot prijatelj in duhovnik, saj sta sodelovala od Kopra prek Stržišča in Devina do Gorice. Bila je “zanesljiva, globoka in ponižna”. Predsednica Mladinskega doma Tamara Kosič se je spomnila Mirjam kot soustanoviteljice in podpredsednice MD. Hvaležna ji je za njeno zavzetost in solidarnost, čut za mlade in družine. To je bila njena prva skrb. Čeprav je politično delovanje ni močno zaznamovalo, vseeno ni bila ravnodušna do dogajanja okrog sebe in v svetu, je v imenu Slovenske skupnosti povedal David Grinovero. Zahvalil se ji je, ker je pred leti kandidirala na občinskih volitvah. Tako se je pogumno izpostavila in prevzela odgovornost za svoja prepričanja. Olga Tavčar iz Devina je povedala, da sta se z Mirjam spoznali v 80. letih v Devinu. Ob kavi se je rodila pobuda za nastanek otroškega zbora Ladjica, ki je še danes zvest svojim ciljem; skupaj sta tudi prevajali veroučne knjige. Mirjam je imela poseben dar, smisel ustvarjanja in predlaganja novih idej, znala je navduševati. Drage kolegice sta se spomnili tudi profesorici Mirela Gergolet in Solange Degenhardt. Bila je čudovita, preprosta in neposredna oseba, ki so ji bili mladi resnično pri srcu. Zanje je molila in vabila k molitvi, saj “mi vržemo seme, Bog pomaga rasti”. Srečanje sta sklenila sestra Irena in mož Adrijan ter poudarila Mirjamino razdajanje za skupnost, ki je pogosto preseglo celo njene človeške moči.

Prepričani smo, da semena vere in človeške topline, ki jih je velikodušno sejala med mlade in v skupnost, že rojevajo in bodo še rojevala bogate sadove.