Na bregu
Na bregu stojim in v morje strmim:
pod mano srdito valovje
rohni ob kamnito bregovje;
do neba praši se megleni dim,
v obraz mi brizgajo pene
od skalne stene;
a stena skalna
ostane stalna,
in jaz se na robu ne ganem,
viharju kljubujem, ostanem!
Ko v steno valovje, usode vihar
ob me se zaganja;
a duh se ponosni ne uklanja:
ti streti me moreš, potreti nikdar,
usode sovražne besneči vihar!
Simon Gregorčič (1844–1906)
Pred dobrim mesecem dni so v Gregorčičevih krajih s številnimi dogodki, branjem in izdajo knjig slovesno obeležili 180-letnico njegovega rojstva 15. oktobra 1844. O rahločutnem Vrsničanu, ponosnem Primorcu, pesniškem glasniku gorečega in iskrenega domoljubja, ki ga poznamo kot goriškega slavčka in milozvočnega poeta, čigar pesmi pogosto zazvenijo v zborovskih izvedbah, smo veliko slišali in prebrali, in vendar ostajajo včasih nekatere njegove pesmi, kot oda Soči, tujemu bralcu sporočilno težje razumljive.
Bo morala reka zeleno-modrih valov in vedre višnjevosti višav, ki je krvava tekla, še veliko valoviti, naraščati in teči, da bodo Gregorčičeve pesmi dosegle uho italijanskih ljubiteljev poezije v spevnem prevodu, kot si ga zasluži?
Pred nami je obletnica, sicer ne okrogla, njegove smrti 24. novembra 1906, zato bi se rada povrnila k čaru slavčkove poezije, tako da predstavim svoj prevod ene tistih njegovih pesmi, ki ne zvenijo melanholično, otožno, žalobno, pesimistično, temveč spodbudno, zaneseno, silovito, granitno kot skala, s katero se pesnik poistoveti v boju proti življenjskim viharjem.
Gotovo je pesem Na bregu ena tistih, ki jih, cenjene bralke, dragi bralci, poznate in veste zanjo, da se je zamisel Gregorčiču porodila ob pogledu na skalovito obalo, ko je v mladosti obiskal Devin. Mislim, da jo marsikdo zna vsaj deloma na pamet. Devin je topos slovenske literarne mitologije, narodnega izročila od ljudske pesmi preko Prešernove lepe Vide in njenih številnih variant, in če hočete, do našega Jelinčiča z Belo damo devinsko. Da se sploh ne mudim pri Kravosu in njegovem stripu Deva iz Devina, o katerem smo v tisku marsikaj prebrali. Pri Gregorčiču gre za literarni navdih v duhu romantike, s podobo besnečega valovja, junakovega spopada z življenjskimi preizkušnjami in sporočilnostjo kremenitega vztrajanja.
Viharno, silovito morje pomeni nemirno življenje, v katerem je človek predmet močnih čustev in strasti. Morda vam prihajajo pred oči upodobitve znanih slikarjev, kot sta Théodor Géricault (Splav Meduze) in William Turner (Brodolom). Enokitična Gregorčičeva pesem, ki jo členijo ritmične zareze krajših verzov, na romantični navdih cepi realistično, stvarno življenjsko držo. Gre za izpoved lirskega subjekta, ki se ne predaja malodušju, temveč ponosno vztraja kljub viharjem sovražne usode.
In riva al mare
Sto sulla riva fissando il mar:
sotto di me l’onda furiosa
rimbomba su sponda pietrosa;
al ciel va pulviscolo fosco schizzar,
nel volto spruzzano schiume
da roccia brume;
la roccia forte
resiste alla sorte,
dal bordo allor non desisto,
ma alla tempesta resisto!
Se l’onda del fato, bufera ormai
su me si avventa;
ma l’animo non si spaventa:
spezzarmi tu puoi, schiacciare giammai,
bufera fatale, furiosa ormai.
Pri prevajanju Gregorčičeve poezije je bistvenega pomena ujeti v verze ritem in spevnost njegovih pesmi, kar pa ni tako preprosto, kot bi se zdelo. V italijanski varianti ostaja pomemben element zvočnosti soglasniški stik oziroma aliteracija, to je ujemanje soglasnikov na začetku besed, pa tudi znotraj njih (v slovenščini s, v italijanščini pa tudi r in f).
