Morda je res ...

Prejeli smo

Sprašujem se, ali je res, da večina v demokraciji rabi opozicijo. Sprašujem se, ali jo morda potrebuje samo zato, da se legitimira. Ta dilema me spremlja že vrsto let.

Že ko sem bil otrok (in sem v raznih okoliščinah prisluškoval svojemu očetu in njegovim prijateljem), me je zanimalo družbeno-kulturno-politično dogajanje v našem prostoru, v našem zamejstvu. Slovenstvo in politika (poleg krščanstva) sta (so) mi vedno bila (bili) pri srcu. Zato se tudi rad spominjam (čeprav nisem še v letih, da bi pisal spomine), da smo se od vedno delili v skupine, ki so – vsaj na deklarativni ravni – morda res imele iste cilje, očitno pa so jih hotele doseči vsaka po svoji poti.

Sedaj razmišljam, ali je moje politično udejstvovanje v Občini Zgonik sploh kaj vredno, ali sploh kaj prispevam k dosegi naših skupnih ciljev, za naš boljši jutri na naši slovenski zemlji.

Že večkrat sem se v svoji dvajsetletni izkušnji v zgoniškem občinskem svetu vprašal, zadnjič po zadnji občinski seji (23. 12. 2025), ali zares moram kot predstavnik SSk (stranke, ki je na voljo večine tu obsojena na opozicijo) v skupini Združena ekipa za Zgonik vsakič doživljati vedno isto predstavo s strani županje in večine. Sprašujem se, ali so moja vprašanja, moja sporočila, moji kritični, pohvalni ali spodbudni posegi tako neumni, da jih bodisi uprava bodisi mediji prevečkrat prezrejo in jih sploh ne omenjajo. Celo v zapisnikih so nastopi opozicije včasih komajda in še to mimogrede omenjeni.

Po sejah ali ob posebnih priložnostih pa so na vrsti piškotki, topel čaj in “imejmoseradi”…

Je vloga SSk v Zgoniku le ta, da na volitvah onemogoči prisotnost številčnejše desne sredine?

NADALJEVANJE PO NOČNEM RAZMIŠLJANJU …

Na zahodu nič novega. Roman s tem naslovom je napisal Erich Maria Remarque. V roke mi je prišel, ko sem bil še mlad fant, ki se je zanimal za dogajanja v prvi svetovni vojni, v resnici pa ga nisem nikoli prebral. Naslov mi ni bil zanimiv. Čemu bi bral knjigo, ki že v naslovu napoveduje, da se v njej nič ne dogaja. Raje sem večkrat (vsaj petkrat) prebral roman Prežihovega Voranca Doberdob. Naslov mi je simpatičen, meni poznana vas, vsebina zelo zanimiva.

Sedaj mislim, da bom Remarquov roman vendar prebral. Naslov knjige me zdaj na neki čuden način močno priteguje. Približno vem, o čem roman govori. Govori o trpljenju mladih fantov v strelskih jarkih v nesmiselni vojni. Kot v našem Doberdobu.

Remarquov naslov mi vsiljuje misel, sugestijo, skoraj bi rekel odkritje. Mogoče smo tudi mi v tem našem prostoru v neskončni bratomorni vojni, ki ji ni videti konca. Sporočilo tega naslova me nekako navdihuje. Lahko bi ga uporabil za zbirko svojih pisem različnim uredništvom, nastopom ob raznih komemoracijah, ko sem se spominjal zaslužnih občanov v Zgoniku, ali prepisu brezplodnih posegov in debat v občinskem svetu. Seveda bi moral naslov prirediti zgoniškim razmeram in potrebam. Približno takole: V Zgoniku nič novega ali tudi Pod zgoniškim zvonikom nič novega, če ne vzamemo v poštev, da je župnišče spet naseljeno.

Toda, če pomislim, da na moja “pisma uredništvu” ni nikoli nihče repliciral, da je komemoracijam rajnih ali poklonu pomembnim osebnostim ob raznih obletnicah sledila samo minuta tišine, da moji posegi ali opomini niso dobili prostora na straneh naših časopisov ali nekaj sekund v radijskih poročilih, se sprašujem, ali ima smisel, da se trudim za stvari, ki v resnici ne zanimajo nikogar.

Kot tudi nima smisla, da vsakič sestavljam in pošiljam komunikeje za javnost, da bi jo obveščal, o čem je govorila opozicija v Zgoniku. Očitno je naš mali svet tako samozadosten, da nima potrebe razmišljati in poglabljati, kaj pove drugače misleči del družbe. To se mi je potrdilo po zadnjem občinskem svetu, ko so se v javnosti pojavili samo dosežki uprave in niti ena kritična pripomba opozicije. Dovolil bi si pripomniti, da to ocenjujem za slabo opravljeno informacijsko delo.

Prav tako se zavedam, da nima smisla primerjati političnega dogajanja in odnosov v Zgoniku z drugimi “slovenskimi” občinami ali z našo “veliko” zamejsko politično sceno, ki se v zadnjem času tako lepo razkazuje in segreva.

V svojem več kot dvajsetletnem udejstvovanju na politični sceni v Zgoniku sem marsikaj že doživel.

Doživel sem, da me nekdo (lahko dokažem) nenehoma potiska k desnici, mi daje vlogo opozicije na vekomaj, pod pretvezo “za narodov blagor, da ne pridejo drugi notri”, in to v imenu svoje edino prave resnice, saj želje po sodelovanju ni.

Tako se znajdem v čakalnici. Ko me bodo rabili, me bodo poklicali. Krasno! Super življenjska perspektiva. Kot predstavnik Slovenske skupnosti v listi Združena ekipa za Zgonik sem naveličan. Slovenska skupnost ni na desnici IN NIKOLI NE BO. Če bi me zmerjali, da sem krščanski socialec, pa bi se jim še zahvalil za kompliment.

Raje bom še enkrat prebral roman Doberdob in ob priliki s prijatelji zapel “Oj, Doberdob, slovenskih fantov grob”.