Monografija o slovenskem slikarju Jožefu Tomincu
Slikar se je rodil 6. julija 1790 v Gorici, umrl pa 22. aprila leta 1866 v Gradišču pri Prvačini. Tominc je eden vidnejših slovenskih portretistov: njegova dela odlikuje t. i. psihološki realizem, ki temelji na prefinjenem ovekovečenju izrazitih potez upodobljenih subjektov. Slog poznega klasicizma se v njegovih delih prepleta s slogom dunajskih bidermajerskih portretistov. Ljudje na njegovih slikah imajo namreč ostre poteze in jasne obrise, kljub temu so upodobljeni realistično, včasih tudi na humoren način. Slikar je za ozadje uporabljal krajino ali mesto, iz katerega je izvirala upodobljena oseba, dodal pa je tudi predmete, ki so nakazovali njegov poklic ali življenje. Po zgledu Ingresa ali Camuccinija je uporabljal hladne barve ter plastičen prikaz oseb. Znan je tudi kot slikar religioznih motivov. Vsebino teh svojih del je osnoval na grafičnih predlogih starih italijanskih mojstrov in na nazarenskih slikarjih. Tominčev ‘sakralni opus’ se razvršča med številne oltarne in druge slike, ki krasijo cerkve v Gorici, Prvačini, Ogleju, Kanalu ob Soči, na Gradišču in drugod.
Tominc je osnovnošolsko izobrazbo prejel pri piaristih v Gorici, kjer se je od tretjega razreda naprej učil risanja. Prvi slikarski pouk je dobil pri goriškem slikarju Karlu Kebru in verjetno tudi pri Francu Kavčiču. Umetnostno izobrazbo je nadaljeval na likovnih akademijah na Dunaju in v Rimu, kjer je prišel v stik z najvidnejšimi umetniki tedanjega časa. Leta 1814 mu je bila podeljena srebrna medalja za risbo Študija apostola. Dve leti pozneje se je poročil z Marijo Ricci in leta 1818 se jima je rodil sin Avgust, ki je prav tako postal slikar. Leta 1826 se je nastanil v Trstu, kjer je zaradi svoje likovne dovršenosti postal izredno priljubljen pri novi tržaški buržoaziji in mestnem plemstvu. Tominc je obenem upodabljal tudi mnogo drugih osebnosti, zlasti angleškga porekla, ki so v zalivskem mestu preživljali daljša obdobja. Iz njegovih slik preveva obenem duh tedanjega Trsta, ki je bil med najpomembnejšimi trgovskimi središči v Sredozemlju.
CRTrieste je izdelavo monografije poverila goriškemu likovnemu kritiku Saši Quinziju, ki je temeljito proučil Tominčevo življenjsko zgodbo in njegovo umetniško pot: velikega pomena je obenem tudi širši zgodovinski prikaz obdobja, v katerem je goriški umetnik živel in ustvarjal. Zajeten katalog temelji po večini na fotografskem katalogu njegovih del (zbrane so slike, risbe in tudi dela, ki so jih pomotoma prišteli v Tominčev opus, ter seznam njegovih dokumentiranih in izgubljenih del), ki bralcu najbolje prikažejo Tominčev umetniški razpon od začetkov, prek zrelega obdobja vse tja do zadnjih ustvarjalnih let. Saša Quinzi je v sklepni del monografije vstavil tudi izbor Tominčeve korespondence in kritično antologijo. Zanimiv je zlasti ta razdelek, saj ponuja vpogled v odnos, ki ga je umetniška kritika imela do njegovih del bodisi v času njegovega življenja bodisi po njegovi smrti vse do naše sodobnosti.
IG
