“Mladi ne iščejo pomehkuženega krščanstva”

Pogovor / Novomašnik Mel Kovic

G. Mel Kovic iz župnije Miren, eden izmed dveh letošnjih novomašnikov iz koprske škofije, nas je obiskal v uredništvu. V pogovoru, na katerega je prijazno pristal, nam je na živahen in prepričljiv način spregovoril o sebi, velikem daru, ki ga je prejel, pa še o marsičem.

Mašniško posvečenje ste prejeli po rokah škofa Jurija Bizjaka 29. junija 2024 v stolnici v Kopru. Kaj vam najbolj ostaja od tega dne?

Ostaja mi velika milost, ki se mi je zgodila, predvsem pa velika molitev Cerkve, ki je bila za mano, nabito polna stolnica ljudi, ki so molili, peli in dejavno sodelovali. Videti je bilo, da so tam bili z vsem srcem. Pokazala se je prava sveta veličastnost Cerkve, ki se vedno pokaže na mašniških posvečenjih.

V Mirnu pa je bil 7. julija, za vašo novo mašo, velik ljudski praznik. S kakšnimi občutki ste kot mašnik prvič stopili do oltarja domače cerkve, kjer ste bili krščeni?

Res je nekaj posebnega, ko prideš v svojo domačo župnijo kot duhovnik. Nova maša ti da potisk od doma v svet, da poneseš to, kar si sam prejel, veselo oznanilo Kristusovega evangelija. Bil sem presenečen nad tem, kako so se Mirenci potrudili, koliko ljudi je bilo, res si nisem predstavljal, da bo tako. Bilo je tudi prvič po 82 letih, da je bila nova maša v župnijski cerkvi: msgr. Aleksander Lestan je bil prisoten tudi na moji novi maši, 82 let po svoji.

Kje ste našli spodbude za prve resnejše korake v duhovnem življenju in kje živo vodo, ki je napajala vašo vero skozi leta?

Živ zgled sem imel v nekdanjem mirenskem župniku g. Cirilu Ceju, ki s svojo živo, skoraj bi rekel otroško vero prepriča. Pri njem sem našel prvo duhovno hrano. Spominjam se tudi, koliko mi je dala priprava na prvo sv. obhajilo, živa vera v Jezusovo navzočnost v najsvetejšem zakramentu. To je nekaj, kar me je kot otroka oblikovalo, gotovo pa tudi okolje Mirna, iz katerega izhajam in ki je malo posebno; zavedam se, da morda ni ravno tipično za Primorsko, še zmeraj je namreč navezano na svoje tradicije, na katere smo upravičeno ponosni in iz katerih še danes črpamo duhovno življenje.

Imate zanimive primorske korenine, na katere ste ponosni …

Mama je Belokranjka, krščena je bila pri petih letih; pranona je bila namreč visoko v Zvezi komunistov, doma pa niso bili nastrojeni proti Cerkvi. Oče je Primorec, njegova mama je Kraševka iz Kostanjevice na Krasu, nono iz Mirna. Pranonota in pranone iz Mirna nisem poznal, ker sta umrla, preden sem se rodil; tiste s Krasa pa sem poznal. Pranono je bil partizan, s prekomorskimi brigadami je prišel v Jugoslavijo, pridružil se je partizanom, bil je poškodovan v neki bitki na jugu Balkana, kjer se je zdravil in tudi spoznal Tita. Kakorkoli že, nikdar ni šel h komunistom, je pač Primorec! Na Primorskem je partizanstvo bilo borba za jezik in obstanek slovenskega naroda, ki je trpel pod jarmom fašizma. Šlo je za to, da smo lahko govorili slovensko. Pranono je bil pokončen in pošten človek, kristjan, ki je celo življenje hodil k maši, poštenjak, pravi Kraševec, nona prav tako. Primorci imamo morda prednost, ker smo sposobni razlikovati med partizanstvom, ki je politično, in partizanstvom, ki ni politično.

V poseben zgled vam je vedno bil in je še župnik Ciril Cej, ki ga imate tudi za duhovnega očeta. Vas bo spremljal še naprej?

Gotovo, ta povezanost ostane za vse življenje. Tudi g. Ciril nima nobenega namena prekiniti z mano te navezanosti, ki se je vzpostavila že v mojih mladih letih in je še danes trdna. Zelo sem mu hvaležen za vse dobro, kar mi je naredil, in da moli zame. Na moji novi maši je imel pomenljivo pridigo o setvi in žetvi. “Kamor greste, vedno sejte in na žetev nič ne glejte …!” Res je tako. To je moder in plemenit duhovnik, ki prepriča s svojo popolno predanostjo.

Pred nekaj dnevi je umrl drug vaš primorski vzornik, msgr. Gašper Rudolf. Kako vas je on zaznamoval?

Gašper in jaz sva se šalila, da je on moj “duhovni nono”, saj je krstil mojega očeta. Zelo sem bil vesel, ker sem bil v letošnjem letu kot diakon v Goriških brdih, v Biljani, on pa v Medani. Bil je duhovni pomočnik v naši župniji in redno sva se videvala. Bil je izredno moder in požrtvovalen človek, pravi primorski duhovnik, ki je v celoti izgorel za narod in Cerkev. Ni iskal svojih koristi, temveč vedno samo to, kar bo dobro za Cerkev in primorskega človeka, pred očmi je pravzaprav vedno imel slovenskega človeka. Zelo mi je bilo hudo, ko sem izvedel, da je umrl. Njegova prisotnost na moji novi maši mi je veliko pomenila. Doživljal sem ga kot izjemno odprtega, razgledanega, duhovitega človeka, ki je videl v dno duše sogovornika in je v njem takoj prepoznal kvalitete in slabosti, to je znal tudi lepo povzeti in povedati. To sem izredno cenil, ostal mi bo v dragem spominu. Hvaležen sem za veliki dar, da sem ga poznal.

Vas je na poti do mašništva spremljalo še kakšno drugo molitveno zaledje?

Gotovo molitev v domači župniji. V bogoslovje sva šla dva, najprej jaz, potem pa še g. Jure Ferletič, izjemen organist in glasbenik. Oba izhajava iz župnijskega molitvenega zaledja, Mirenci darujejo ogromno maš za duhovne poklice, veliko molijo po tem namenu. Nadalje je še molitev sester usmiljenk na Mirenskem Gradu, ki tenkočutno molijo in prosijo za potrebe Cerkve. Povezan sem tudi s sestrami karmeličankami v Mirni Peči. To so veliki bazeni molitve, iz katerih zajemaš in ti dajo obilje milosti.

Obvezno vprašanje: kdaj ste prvič začutili Božji klic? Se vam je že od vsega začetka zdel Božji dar?

Prvič sem začutil, da me Bog morda kliče na pot duhovništva, ob koncu osnovne šole, približno pri 15 letih. Tega sem se najprej otepal, saj sem začel razmišljati o načinu življenja duhovnika, ki je pač drugačen, s tem se moraš najprej spopasti. Dve leti sem to misel tudi uspešno dajal na stran. Nekje pri 16 oz. 17 letih pa sem v srcu sprejel, da me pač Bog želi na to pot, in sem odgovoril, da če je taka Božja volja, naj se pač zgodi. To sem povedal župniku Cirilu, samo njemu, bil je zelo vesel. Pri 18 letih sem se vpisal na teološko fakulteto in v bogoslovno semenišče in začel priprave na duhovništvo.

Kako ste se znašli v ljubljanskem semenišču?

Tam sem bil sedem let. Osnovni program šteje šest let, en letnik sem ponovil, ker nisem maral študirati. Padel sem na izpitu iz Svetega pisma. Rektor mi je rekel: “Fant, zdravilo proti lenarjenju je delo. Zato boš dva dni na župniji, dva dni boš pomagal v hospicu in dva dni boš na fakulteti študiral.” Res je bilo tako in tisto leto mi je veliko dalo.

Biti v Ljubljani je bilo potrebno, ni mi pa bilo najbolj všeč. Sem vendarle Primorec, ne pašejo mi ljubljanska megla, mraz, utesnjenost v kotlino. Rad imam sonce, burjo, topla poletja, čričke ponoči … Primorci smo odprti ljudje, ljudje širine, ki v Ljubljani primanjkuje.

Kakšna je bila izkušnja v hospicu?

Bila je težka, a zavedam se, da sem tam prejel veliko milosti. Delo z umirajočimi, s tistimi, ki ne morejo več nič, je ogromna milost. Kaj vse lahko tam prejmeš! Drugače gledaš na svoje življenje, na ljudi, vse začneš drugače vrednotiti, sploh v teh časih, ko veliko govorimo o evtanaziji … Vsem svetujem, naj gredo kot prostovoljci za nekaj časa v hospic, in bodo videli, da smrt ni tak bavbav in da se je treba z njo prej ali slej tudi soočiti, se nanjo tudi pripraviti.

Ste v semenišču nabrali veliko znanja ali morda tudi kaj drugega, kar je bilo pomembnejše?

Eden izmed vidikov formacije duhovnikov je gotovo študij, ki ga opravljamo na teološki fakulteti. Tam sem veliko prejel, študij je res kakovosten, ni samo teologija, ampak je širše zastavljen. V semenišču nas pač pripravljajo na duhovniško življenje: kakšne stvari so bolj uporabne, kakšne manj, s kakšnimi sem se bolj strinjal, s kakšnimi manj. To je stvar življenja in vzgoje, konec koncev je koristno.

Semenišče je priložnost, kjer lahko spoznaš veliko novih ljudi. Kot bogoslovca te ljudje drugače dojemajo, do tebe že imajo drugačen odnos, več ti zaupajo. Veliko stvari smo videli in izvedeli, ki jih drugače ne bi. Tudi na tej osnovi dobiš drugačen pogled na družbo, ljudi in življenje v sedanjem času.

Krščeni ste bili isti dan kot sovaščan Jure Ferletič, tudi on bogoslovec. Sta se na poti do mašništva podpirala, si bila blizu?

Jure je pol leta mlajši od mene. Krščena sva bila res isti dan, v krstni knjigi sva zapisana drug za drugim, neverjetno! On se je za to pot odločil za mano. Ko je prišel, sem ga bil vesel. Bila sva “sindikat”, oba ponosna Mirenca, to sva na veliko oznanjala … Lepo je imeti ob sebi še enega Primorca. Smo namreč drugačni, bolj odprti, stvari si povemo v obraz in zaradi tega ni zamer. Tega v Ljubljani niso vajeni. Podpirala sva se in se bova še naprej. In veselim se, da bova združena ne samo v krstnem duhovništvu, ampak nekega dne tudi v službenem duhovništvu.

Imate morda kakšne stike s Cerkvijo oz. drugimi krogi v našem zamejstvu?

Jure ima prednost, ker je sodeloval pri goriškem pevskem zboru. Jaz nisem pevec, nikjer nisem sodeloval, zato imam čezmejnih stikov manj. Poznam ljudi na tej strani meje, tudi duhovnike, zlasti g. Bolčino in g. Podbersiča. Letos v Brdih sem spoznal dva čudovita duhovnika, don Maurizia Qualizzo in don Morisa Tonsa, to sta prava duhovnika! Pohvala tema dvema, ki tu veliko delata za povezovanje med dvema oz. tremi narodi. Lahko sta nam za zgled. V Šlovrencu smo imeli skupno “pot luči”, bilo je res lepo, organizirali in prišli so z veseljem, tudi naši so prišli z veseljem, na pogostitvi smo se družili pred cerkvijo. To so stvari, ki povezujejo. Še posebno me veseli, ker ta želja prihaja od italijanskega naroda, ni vedno naša pobuda, je tudi njihova. Končno smo postali sosedje in bratje, kar tudi smo, saj delimo isto vero, isto kulturo, na Primorskem pa sploh, saj imamo isto še skoraj kulinariko. Razen jezika ni prepreke, da bi bili povezani. In povezani moramo biti! Cerkev ima prav tu pomembno vlogo, saj smo del iste Cerkve, ki presega narodne težnje. Zdi se mi, da ima Gorica v zadnjih desetletjih posebno milost tudi s škofi, ki so zelo naklonjeni sodelovanju.

Kot novomašno geslo ste izbrali poziv sv. Pavla korintski Cerkvi: “Prizadevajte si za ljubezen!” Kaj vam pomeni ta stavek?

Ta stavek je neposredno nadaljevanje znamenitega 13. poglavja prvega pisma apostola Pavla Korinčanom, himne ljubezni, ki se začenja: “Ko bi govoril človeške in angelske jezike …”, zaključi pa se: “Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.” V naslednjem poglavju se nadaljuje: “Prizadevajte si za ljubezen!” To ni neka romantična ljubezen, o kateri pišejo pesniki in ki jo poslušamo v pesmih, niti ni tista ljubezen, ko si zaljubljen. To je zelo konkretna ljubezen, tista, ki išče samo to, kar je dobro za bližnjega, ki ne išče svojega, ki se ne napihuje, če kaj dobrega naredim, ampak pusti drugemu svobodo. Za to ljubezen si je treba prizadevati. Dejanja ljubezni včasih niso velike stvari: je že to, da ko prideš domov in si slabe volje, se ne skregaš z domačimi; je že to, da komu skuhaš kavo. To so majhne stvari, ki včasih terjajo večji napor kot kakšna stvar, ki se zdi velika. Ko bomo umrli, bo naše življenje merjeno po tem, koliko ljubezni smo izkazali Bogu, bližnjemu in tudi samemu sebi. S križa sije križana ljubezen: to je duhovništvo, ti si tam za ljudi, ki se jim daješ popolnoma.

Imenovani ste bili za župnijskega vikarja župnij Postojna in Studeno ter za profesorja predmeta vera in kultura na Škofijski gimnaziji Vipava.

Ta konec tedna se bom preselil v Postojno. Tam bom seveda moral najprej videti, kam sem prišel, kako to izgleda. Nekaj mesecev bom rabil, da bom ulovil ritem kraja in ljudi. Veselim se tega, pa tudi stika z mladimi, ki jih bom srečeval v Vipavi. So lepe stvari! Delal bom pač to, kar mi bodo naročili predstojniki, župnik in novoimenovani škofov vikar za Škofijsko gimnazijo dr. Gabriel Kavčič.

Radi ste med ljudmi, predvsem med mladimi. Rodili ste se decembra 1998, ste torej milenijec, otrok tega časa. Kako gledate na mlade kot mlad mašnik in kako mislite, da gledajo oni na vas?

Moja generacija je generacija iskalcev. Mladi danes iščejo neke odgovore na vprašanja, ki jih ta svet ni sposoben dati, ker živimo v zelo zmedenem času. Ne iščejo pomehkuženega krščanstva, iščejo nekaj zelo konkretnega. Tisti, ki danes “kupi” krščanstvo, ga “kupi” v celoti, ne kupuje polovično, to lahko dobi kje drugje. Ti, ki se danes odločijo, da bodo verni, so resnično verni, živijo iz te vere, iz tega, kar Cerkev oznanja. Mi smo jim dolžni ponuditi te odgovore, najboljše, kar imamo. In najboljše, kar imamo, je Kristus. Osnovno človeško iskanje je iskanje Kristusa, iskanje življenja, ki ga ta svet ni sposoben ponuditi.

Kako mladi vidijo mene? Mislim predvsem, da moje vrstnike nagovarja to, kar verjetno nagovarja tudi večino drugih ljudi, da sem se pri 25 letih pač javno odločil za nekaj, to izpovedal, obljubil pred Cerkvijo in Bogom, da imam namen celo življenje tako živeti, in to v času, ko mladi ob koncu osnovne šole niti ne vedo, kam bi se vpisali na srednjo; ko se niso sposobni odločati o osnovnih stvareh. Gre za to, da vidijo nekoga, ki je sprejel neko odločitev za celo življenje in da se potem daje zanje.

Katere temelje nauka papeža Frančiška čutite najbolj za svoje in jih želite dosledno uresničevati v svojem poslanstvu?

Najbolj me nagovarja njegov zelo usmiljeni pogled na človeka. Leto usmiljenja 2015–2016 me je osebno izjemno nagovorilo, veliko mi pomeni poudarek na usmiljenju: usmiljen pogled Boga na človeka in potem usmiljen pogled Cerkve na človeka sedanjega časa. To me še najbolj nagovarja.

Kaj vam pomeni gledati na svet s Kristusovimi očmi?

Pomeni mi videti človeka v Kristusovi luči, vsi smo namreč božja podoba, vsak od nas je sličnost Kristusa, Kristusov odtis v tem svetu; in videti človeka v njegovi bedi, v kateri se znajde, s Kristusovim usmiljenim pogledom. Kristus tudi na križu ne prekolne sveta, pa čeprav bi ga lahko, upravičeno. Bog bi lahko po pravičnosti človeka zavrgel, pa ga ni, ampak ga odreši. Tudi mi smo klicani, da z usmiljenjem, s križa, gledamo na človeka današnjega časa, na vsakogar; da smo tudi mi križana ljubezen, ki se popolnoma daje in daruje za druge.