“Mi, ki živimo na stičišču, imamo sedaj priložnost, da postanemo zgled!”

POGOVOR – Anton Harej, podžupan Mestne občine Nova Gorica

Anton Harej je univerzitetni diplomirani politolog, dolgoleten in aktiven član NSi. Opravljal je delo sekretarja v Službi Vlade RS za razvoj in evropsko kohezijsko politiko. Bil je tudi državni sekretar na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Decembra 2022 ga je župan Samo Turel imenoval za podžupana novogoriške mestne občine, kjer je zadolžen za področje kmetijstva in turizma. Nenazadnje je Anton Harej zvest obiskovalec najrazličnejših kulturnih prireditev tudi na naši strani goriške meje.

Gospod Harej, katere projekte vam je uspelo zaključiti v letu 2024 in kakšen je bil njihov vpliv na občino?

Mestna občina je z Občino Gorica nosilec naziva Evropske prestolnice kulture. V prijavni knjigi, ki je bila odobrena že pred leti, je več kot 50 projektov, tem pa je bilo s strani Ministrstva za kulturo namenjenih 13 milijonov evrov. Poleg tega je EZTS GO/GECT GO uspel s programom Interreg Italia-Slovenija pridobiti še skoraj 10 milijonov evrov Sklada za male projekte – na dveh razpisih je bilo potrjenih 56 manjših projektov. S takimi, manjšimi projekti smo tekmovali tudi kot občina.

Že v letu 2023 smo začeli pripravljati projekt Singer’s corners. Sredstva smo pridobili prav iz tega sklada. Uspešno bomo predstavili zborovsko petje na vasi: gre za enajst dogodkov v strnjenih vaških jedrih, kjer bodo obiskovalci Evropske prestolnice kulture lahko poslušali zborovsko petje. Zamisel je nastala po zgledu Glasbenih večerov na Taboru nad Dornberkom, kjer vsako leto poteka tak glasbeni dogodek, z našim projektom pa smo ga razširili na območje celotne Goriške. Tega podviga se zelo veselimo, žal pa nam ni uspelo uresničiti drugega projekta, ki bi nastal iz sodelovanja med likovno akademijo Umetniki za karitas in mednarodnim festivalom ArtCircle, ki na področju celotnih Brd in Vipavske doline vsako leto združuje umetnike z vsega sveta, vinarje in turistične ponudnike ter predstavnike različnih veleposlaništev v Sloveniji. Nameravali smo združiti veliko število umetnikov v skupni projekt, žal pa smo na razpisu prejeli premalo točk in smo se morali sprijazniti z neuspehom.

S katerimi glavnimi izzivi ste se kot podžupan v tem letu soočali in kako ste jih reševali?

Dogodkov je res ogromno. Že leta 2023 smo se nekako pripravljali, spoznavali smo ustroj in delovanje občinske uprave, sodelovali smo z Občino Gorica. Sam sem se že lani udeleževal številnih kulturnih dogodkov tudi na italijanski strani meje, spoznal sem ljudi, teren, se soočal z izzivi in pričakovanji ljudi. Skušal sem in še vedno skušam odgovarjati na ta pričakovanja in na zahteve. Priznam, da je to delo kar zahtevno, saj vsem ne morem ustreči, čas mi ne dopušča, da bi se vsaki stvari enako posvetil. Stalno moram prebirati in izbirati med različnimi vabili in odločati, v kaj je smiselno vlagati energijo in v kaj ne.

Še pred nastopom EPK 2025 bi rad uresničil pobudo, ki že dalj časa tli med nami, med tremi mesti, ki bodo naslednje leto Evropske prestolnice kulture, torej Novo Gorico, Gorico in Chemnitzem. Projekt predvideva ustvarjanje treh vin, ki naj bi sestavljala reprezentančno darilo za EPK 2025. Rad podpiram idejo o povezovanju vinarjev predvsem na našem območju, v Vipavski dolini, Brdih, Krasu, in čezmejnem sodelovanju z vinarji iz italijanskih vinorodnih okolišev. Prepoznali smo tudi ta segment, uresničitev projekta pa je gotovo izziv – tudi če ne bomo imeli treh vin, bomo prav gotovo imeli dve odlični reprezentančni vini. To bo lepa promocija naše vinorodne dežele Goriške.

Kako ste ob koncu leta zadovoljni z napredkom priprav na Evropsko prestolnico kulture 2025?

Pripravljalci se zelo trudijo, tako Mija Lorbek in Stojan Pelko na slovenski strani kot Romina Kocina in Paolo Petiziol na italijanski. Mislim, da so že vložili veliko truda, saj je projektov ogromno, in prepričan sem, da nam bo vsem skupaj uspelo. Gotovo se moramo soočati tudi z izzivi in velikimi pričakovanji, ki jih bomo morali zadovoljiti, organizatorji pa zelo skrbijo za promocijo, udeležujejo se raznih sejmov in se trudijo, da je v Evropi naša prestolnica kulture zelo lepo predstavljena. Naša čezmejna EPK je unikum v zgodovini evropskih prestolnic kulture.

Kako boste zagotovili trajnostni razvoj projektov, povezanih z Evropsko prestolnico kulture, da ne bodo ostali le enkratni dogodki?

To je prav gotovo izziv pripravljalcev in izvajalcev programa. Pri obeh projektih, pri katerih sem bil pobudnik in koordinator, sem se trudil nadgraditi to, kar je že obstajalo, da bi se razvilo in ostalo še za naprej. Pri nekaterih projektih iz prijavne knjige pa so programi visokokakovostni, zelo ambiciozni, umetniki prihajajo od vsepovsod in verjetno je nevarnost v tem, da bo veliko takih projektov po zaključku EPK 2025 ugasnilo, ker bo ugasnil vir financiranja in delovanje mnogih na našem območju. Upam in računam na to, da se bodo mnogi projekti razvili, postali festivali in pri nas ostali, prav gotovo bodo ostale infrastrukture, ki so bile zgrajene za EPK 2025.

Katere spremembe so v Novi Gorici najbolj vidne v vsakdanjem življenju občanov?

V obeh mestih zelo hitimo z ustvarjanjem, prenovo, dokončanjem infrastruktur. To je takoj vidno občanom in verjamem, da povzroča tudi nevšečnosti. Veliko gradbišč je odprtih. Hitimo z urejanjem Trga Evrope in železniške postaje, istočasno izvajamo drugo fazo izgradnje prizidka SNG Nova Gorica, zunanjega amfiteatra, ki bo tudi pokrit. Zaključujemo investicijo v gradnjo prizidka Zdravstvenega doma, ob Trgu Evrope pa urejamo objekta Super8 in EPIC, kjer nameravamo postaviti avdio-video predstavitev zgodovine 20. stoletja. Vse te infrastrukture bodo ostale in po letu 2025 bomo morali poiskati javnega upravitelja.

Kje, menite, bi lahko storili več? Katerih ciljev vam ni uspelo doseči in zakaj?

Gotovo bi vsak, ki se ukvarja s sooblikovanjem programov, želel biti bolj vključen v projekte. Kot rečeno, je bila prijavna knjiga pripravljena že pred leti, in kar smo uspeli, smo vključili s pomočjo Sklada za male projekte. Res je bilo prijav ogromno in niso bile vse odobrene. Tudi sam nekaj pogrešam, pomagal sem namreč pri pripravi Projekta miru, v katerem sta bili vključeni goriška nadškofija in koprska škofija. Videli smo priložnost, da bi prav na temi miru, ki je v tem trenutku globalni izziv, lahko naredili marsikaj, vsaj na slovenski strani. Mislim na pokop mrtvih, žrtev revanšizma na področju nad Sveto Goro, na Trnovski in Banjški planoti, kjer je bilo do 900 ljudi ubitih in zmetanih v brezna. Tem krajem navadno rečemo grobišča, dejansko pa gre za morišča, gre za duhovno onesnaženje. Če resnično želimo biti ne samo Evropska prestolnica kulture, ampak tudi prestolnica evropske kulture, se mi zdi prav, da bi več napora vložili tudi v te vsebine, da bi pokopali mrtve, objavili seznam žrtev.

Še vedno so delitve tudi med slovenskim in italijanskim narodom, ki zaradi komunizma na Slovence včasih gleda kot na barbare. Po vojni smo tudi zaradi komunističnih likvidacij pri italijanski populaciji dobili čuden predznak, po drugi strani Italijani niso še razčistili s svojo zgodovino. Tudi italijanska stran ima danes priložnost, da prepozna, kako je posegla v slovensko ozemlje in v obdobju med obema vojnama ustvarila kulturni genocid med Slovenci na Goriškem. Projekt na temo miru bi bil dobrodošel. Lepo bi bilo, da bi mi na slovenski strani uspeli pokopati mrtve, hkrati pa, da bi bili tudi na italijanski strani pripravljeni prepoznati povzročeno gorje. Žal je bil tudi ta projekt na javnem razpisu neuspešen, tako da še vedno iščemo priložnosti, da bi pripravili konference z uglednimi gosti in druge dogodke. Spodbuditi nameravamo slovenske zgodovinarje, ki navadno kažejo na italijansko stran, da bi govorili tudi o slovenskih zločinih, in italijanske, da bi spregovorili o italijanskih grehih na Slovenskem, namesto da bi kazali samo na komunizem. Prepričan sem, da bomo priložnosti našli, saj obstaja politična volja s strani slovenske predsednice in tudi razumnih italijanskih sogovornikov.

V Gorici so pred časom odmevale razprave o častnem občanstvu, podeljenem Mussoliniju, medtem ko v Novi Gorici napis Tito na Sabotinu pogosto vzbuja mešane odzive. Kako ocenjujete vpliv teh zgodovinskih simbolov na odnose med Novo Gorico in Gorico? Menite, da bi morali obe mesti sprejeti bolj enoten pristop do zgodovinskih vprašanj, ki bi simboliziral sodelovanje in povezovanje namesto delitev?

Če hočemo delati na miru in biti prestolnica miru, biti prepoznavni po miru na območju, ki je bilo zelo prizadeto od vojne vihre, se moramo bolj potruditi. Veliko je projektov o miru: frančiškanski samostan na Kostanjevici pripravlja vino miru, na Cerju nad Mirnom imamo Pomnik miru, Fundacija Poti miru v Posočju je Sabotin razglasila za Park miru. Tudi po zaključku programa EPK 2025 bi lahko obe mesti postali prepoznavni kot mesti, ki se trudita za mir, kljub temu da nas zgodovina deli. EPK je priložnost za civilizacijski preskok.

Obžalujem razpravo na italijanski strani glede umika častnega občanstva, podeljenega Mussoliniju, osebno pa sem mnenja, da tudi napis Tito na Sabotinu eksplicitno draži ne samo italijansko stran, ampak tudi pol slovenske populacije, saj so med žrtvami v breznih tudi Slovenci. Tudi med storilci kaznivih dejanj niso bili samo “titini”, Jugoslovani, bili so tudi Slovenci, Italijani, Hrvati.

Žal je kot odgovor na italijansko nepremišljeno in neusklajeno pobudo prišel v Mestni občini Nova Gorica na dan predlog, da bi napis na Sabotinu celo zaščitili kot spomenik zgodovinskega pomena. Osebno, kot politik, ki si prizadevam za demokratizacijo območja in za demokratični videz, ki ga bomo dajali prihodnje leto, se s tem napisom in s tem predlogom ne strinjam. Kot podžupan sem poslal dopis, v katerem sem svoje pomisleke ovrednotil in predlagal v preučitev. Opozoril sem tudi na drugi vidik. Na italijansko provokacijo moramo razsodno reagirati, njihova “napaka” je z našega zornega kota izgubljena priložnost, take napake ne smemo storiti mi! Ponavljam: gre za duhovno onesnaženje našega ozemlja. Mi, ki živimo na stičišču več narodov, imamo sedaj priložnost, da postanemo zgled drugim. Lahko postanemo tisti, ki so začeli zadevo reševati na pravem koncu, na pravi način, z dialogom, ne s provokacijami. Obsoditi moramo vse totalitarne režime! Postati prestolnica evropske kulture je res poseben izziv.

Če bomo prestolnica evropske kulture, bomo lahko mislili še dlje, tudi po letu 2025. Projekti bodo lahko dolgoročni. Kakšni so načrti za razvoj turizma in promocijo regije kot čezmejne destinacije?

Javni zavod za turizem Nova Gorica in Vipavska dolina zelo dobro sodeluje z italijansko deželno ustanovo PromoTurismoFVG. Kar nekaj projektov je že v teku. Veliko bomo še delali na mobilnosti med dvema mestoma ter na predstavitvi ključnih točk v obeh mestih in širši okolici. Sveta Gora, Kostanjevica z grobnico Burbonov, brv čez Sočo, Trg Evrope, rihemberški in kromberški grad so npr. pomembne točke na slovenski strani in tudi na italijanski jih je veliko, lahko sežemo celo do Ogleja, Palmanove, Čedada. Tudi slovensko čebelarstvo je na Unescovem seznamu nesnovne kulturne dediščine. Kot rečeno, nešteto je pobud in projektov. Verjamem, da nam bo veliko teh uspelo uresničiti skozi program EPK 2025, veliko pa jih bomo uresničili z lastnimi sredstvi, saj se že med sabo povezujejo institucije, podjetja in prostovoljci.

Ste zvest obiskovalec najrazličnejših kulturnih prireditev tudi na naši strani goriške meje. Torej se vam zdi pomembna prisotnost predstavnika Mestne občine Nova Gorica tudi pri sosedih, čez državno mejo …

Zelo je pomembna. Župan Samo Turel je zelo zaseden s svojimi obveznostmi, zato se različnih dogodkov udeležujemo predvsem podžupani. Trenutno smo podžupani trije, mene pa je župan že od vsega začetka napotil na dogodke, ki jih prirejate v Gorici. Hkrati so me italijanske in slovenske institucije ter mediji v Italiji zelo prepoznali, obenem pa sem tudi jaz nabiral poznanstva in širil poznavanje italijanske stvarnosti, ki je gotovo različna od naše. Šlo je za obojestranski proces. Mreženje, širjenje poznanstev in poznavanja je zelo pomembno, predvsem ko nastajajo projekti na mednarodni ravni. Zame je zelo pomembno, da vem, na koga se lahko obrnem, kdo ima določene pristojnosti, kdo ima strokovne vzvode. Tudi ljudje, ki imajo politično moč, so lahko dosegljivi, če poznaš teren. Verjamem, da mi bodo ta poznanstva prišla še prav.

Ob koncu leta je običajno čas za refleksijo oz. obračun. Česa ste se kot podžupan letos naučili in kako boste to znanje uporabili v prihodnosti? Čemu boste v letu 2025 dali prednost?

2025 bo zame prav gotovo naporno leto, predvsem z vidika udejstvovanja na dogodkih. S kolegoma si bomo vse dolžnosti delili. Naučil sem se, da je Mestna občina Nova Gorica velika, čaka nas velik projekt in morali bomo zadovoljiti želje in potrebe organizatorjev, da dosežejo določen politični nivo, hkrati pa bomo morali narediti dogajanje živo, povezano. Priznam, da je v primerjavi z vlogo državnega uslužbenca in državnega sekretarja na ministrstvu lokalni nivo zahtevnejši predvsem na področju neposrednega soočanja in dela s prebivalstvom. Kot podžupan sem nekoliko omejen pri svojem delovanju in prav gotovo ne morem vsem ustreči, vseeno pa se skušam posvečati projektom za ovrednotenje naše občine in širšega območja.

Pred nami je priložnost za obe Gorici, da naredita več, da gradita na medsebojnem, proevropskem, prodemokratičnem dialogu in da dobi leto 2025 priokus prizadevanja za mir, in ne pogrevanja zgodovinskih zamer iz 20. stoletja, ki je prineslo obema narodoma veliko gorja. Najti moramo pot naprej!