Mesto v osmerici zrcalo razmer
Tokrat naj izjemoma zapustimo domače loge, v središču pozornosti je na športnem področju zagotovo evropsko nogometno prvenstvo v Franciji. Celinsko tekmovanje bo vrhunec in hkrati sklepno dejanje doživelo v nedeljo zvečer s finalnim dvobojem v Parizu. Na dan izida časopisa bo prvi finalist že znan. Stolpce, namenjene naši rubriki, pa bomo tokrat posvetili oceni izkušnje italijanske izbrane vrste na Euru 2016.
Izbranci selektorja Antonia Conteja so bili, kot znano, izločeni v četrtfinalu, ko je bila po streljanju 11-metrovk v Bordeauxu boljša Nemčija. O sami tekmi in nesrečnem epilogu za azzurre so mediji v teh dneh poročali na dolgo in široko. Italija je bila dejansko enakovredna svetovnim prvakom. Urejeno se je branila in tu smo pri prvi ugotovitvi na račun igre reprezentance, ki je skoraj v celoti slonela na granitni Juventusovi obrambi. Še dalje vrhunski Buffon v vratih in rutinirani Barzagli, Bonucci in Chiellini pred njim so postavili neprebojen zid, edini zadetek je ta garnitura prejela proti Nemcem, ko je eno redkih negotovosti izkoristil Ozil za začasno vodstvo. Conte pa je opravil veliko delo predvsem, ker je znal izvleči maksimum iz vseh ostalih nogometašev, ki so vse prej kot virtuozi. V prvi vrsti je izbral dokazovanja lačne fante, izognil se je muhastim značajem (Balotelli, Cassano ipd.), odločil se je v bistvu za pridne mravljice, garače. Uspešno je te nogometaše uskladil, da so v bistvu igrali učinkovito. Z uvodnima zmagama proti Belgiji in Švedski so si brez prejetega gola zagotovili prvo mesto v skupini, pravi podvig pa so pripravili v osmini finala, ko so zlomili – na področju teka in taktike – iztrošeno špansko generacijo.
Proti Nemčiji so Italijani zmogli izenačenje, pri odločilnih strelih iz bele točke, ko postanejo vrata ozka in žoga tehta naenkrat 100 kilogramov, pa je prišla na dan po eni strani plašnost (Darmian), po drugi pa nadutost (Pelle', Zaza) posameznikov, ki nimajo na najvišji ravni nobene kilometrine in takih srečanj za “biti ali ne biti” na velikih tekmovanjih preprosto niso vajeni igrati. Ob tem, da je imela Nemčija kanček sreče, navsezadnje je iz devetih poskusov zadela le eno enajstmetrovko več kot Insigne in tovariši.
Skratka, uvrstitev v osmerico za Italijo ni neki briljanten rezultat, je pa to, kar ta zasedba zmore, ob tem, da je imela tudi smolo s poškodbami (že od začetka brez Marchisia in Verrattija, nato pa sta zmanjkala še stebra Candreva in De Rossi, tako da je ostala zvezna vrsta hudo osiromašena) in nasprotniki (evropski prvaki v osmini, svetovni v četrtfinalu …). Vprašanje pa je, kakšni časi se pišejo italijanskemu reprezentančnemu nogometu. Strateg Conte, ki ga vsi kujejo v zvezde, se je poslovil in bo treniral londonski Chelsea, javnost pa je že skeptična nad njegovim naslednikom. Giampiero Ventura je sicer izkušen trener, a je vedno vodil drugorazredna moštva. S kakovostno dokaj skromnim izborom igralcev ga objektivno čaka zelo težko delo, tudi prisotnost na svetovnem prvenstvu čez dve leti sploh ni sama po sebi umevna.
HC
