Mesto na meji: razstava, ki odpira več pogledov na skupno preteklost Goriške

V EPIC-u stalna razstava razkriva prepletene zgodbe Goriške in spodbuja dialog o sobivanju

“Ideja o nastanku nekega prostora, neke razstave, ki bi znala na drugačen način govoriti o kraju, v katerem živimo, je tlela že nekaj časa,” je povedala zgodovinarka dr. Kaja Širok 26. novembra ob odprtju stalne razstave Mesto na meji v Interpretacijskem centru EPIC. Razstava skozi osebne in kolektivne zgodbe prebivalcev osvetljuje preteklost Goriške ter vsakdanje življenje v obmejnem prostoru 20. stoletja. Nastala je v okviru uradnega programa GO! 2025, pripravila jo je dr. Kaja Širok skupaj s sodelavci, zgodovinarjem dr. Markom Klavoro, italijanskim zgodovinarjem dr. Alessandrom Cattunarjem, avtorico dokumentarnih filmov Anjo Medved ter s sodelovanjem italijanskih in slovenskih muzejev.

“Začeli smo razmišljati o našem prostoru skozi drugačne referenčne točke in ne samo skozi zgodovinopisja ene ali druge strani, temveč skozi to, kar nas lahko povezuje,” je dejala kuratorka, ki pa je opozorila, da ne iščejo skupne interpretacije, ampak gledajo na zgodovino skozi vse različne interpretacije skupaj. Zaradi EPK je degradirano območje ob novogoriški železniški postaji postalo prostor srečevanja, kulture in prostor, ki nudi možnost novim generacijam, da zaživijo na drugačen način. Skladišče, ki je bilo med vojnama razdejano in nato na novo postavljeno, je danes “skladiščenje spominov” – razstava vizualno res spominja na skladišče, katerega podoba ni dokončna, saj bodo razstavo v prihodnosti nadgrajevali z novimi prispevki in pogledi.

Kaja Širok je poudarila, da je bistvo razstave njena dvojnost, “ne poskušamo iskati skupnih poti, ampak jasno nakažemo, kje so vozli kolektivnega pojmovanja časa kot tudi individualnih in kolektivnih trpljenj” – na tak način postane npr. bitka pri Kobaridu za eno stran poraz, za drugo čudež. Med sprehajanjem po razstavi se obiskovalci znajdejo pred tablami in morajo izbirati med dvema potema, dvema obravnavama istega zgodovinskega trenutka skozi dva zorna kota. Znajdejo se v avstro-ogrski propagandi, zrejo si v oči skozi zeleno mrežo, ki je ločevala Trg Evrope – Transalpino. Zgodovinarka je opozorila, da z razstavo ne iščejo bližnjic, ničesar ne nameravajo prikrivati, pokazati hočejo na vozel trpljenja slovenske skupnosti in vozel trpljenja italijanske skupnosti – oba sta vizualno prikazana in občutena.

Na večernem slavnostnem odprtju razstave, ki so se ga udeležili številni ugledni gostje, med njimi tudi podpredsednik RS in minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon, so poleg kuratorke spregovorili še novogoriški župan Samo Turel, direktorica Zavoda GO! 2025 Mija Lorbek in državni sekretar na Ministrstvu za kulturo RS Marko Rusjan. Samo Turel je poudaril, da so stavbo EPIC odprli kot celoto, predvsem pa razstavo, njen najpomembnejši del, “ki na pravi način predstavlja našo zapleteno, v več niansah narisano zgodbo somestja Gorice in Nove Gorice skozi zgodovino 20. stoletja, ki je na to območje prinesla veliko gorja”. EPIC skupaj s prenovljenim Trgom Evrope, prenovljeno železniško postajo, Super 8 in igriščem GOGI & GIGI lepo krona ponudbo območja ob meji – “mesti sta pridobili novo četrt, četrt kulture, znanja, združevanja in sodelovanja”. Mija Lorbek je dejala, da sta stavba in razstava “nov prostor druženja, ki smo ga resnično potrebovali. Tu ne bo samo prostor razmisleka o naši kompleksni zgodovini, a tudi o skupni prihodnosti, o evropskih vrednotah in čezmejnem sodelovanju.” Marko Rusjan je o razstavi dejal, “da skuša predstaviti ne le eno zgodbo enega naroda in ene države, ampak vsaj dve ali več zgodb, več pogledov iz ene in druge strani meje – ti pogledi se srečajo in nam omogočajo, da spoznamo drugega in lažje sobivamo na tem ozemlju”. Sekretar je dodal, da na Ministrstvu za kulturo RS ocenjujejo, da je bil program EPK uspešno izveden, želijo pa si, da bi se, kar je nastalo v tem letu, v prihodnje še naprej razvijalo.

Razstava Mesto na meji se posveča individualnim in kolektivnim zgodbam ljudi na Goriškem, govori prek slovenskih, italijanskih, nemških in furlanskih izkušenj ter skuša obogatiti poznavanje zgodovine tega območja. Razstava je stalna, a po svojem konceptu ne želi biti zaključena celota – Kaja Širok je poudarila, da si želijo “odprte ustanove, kjer imajo ljudje moč, da povedo svoje zgodbe, ne več zaprtih javnih institucij, temveč odprtih demokratičnih prostorov, ki participativno sodelujejo z občinstvom.”

Razstava se pretežno opira na ustno zgodovino in v pripoved vpleta predmete ter video pričevanja. Večji del besedil je v slovenščini, le nekateri vložki, zgodbe in citati so v italijanskem jeziku, obiskovalci pa bodo imeli na razpolago “časopise” v italijanščini in angleščini, s katerimi se bodo po razstavi sprehajali, v kratkem pa bodo na voljo tudi avdio vodniki. Od četrtka do nedelje bodo organizirana vodstva v slovenščini, italijanščini in angleščini. Predviden je tudi katalog, ki bo izšel v začetku naslednjega leta – več avtorjev bo prispevalo svoje misli o doživljanju meje.

Obiskovalci lahko na sprehodu po razstavnih sobah, ki traja približno eno uro, podoživijo preteklost našega prostora. Vsaka soba je konceptualno zasnovana, ima svoj podnaslov in se tudi vizualno sklicuje na določeno obdobje. Pod arhitekturno zasnovo razstave Mesto na meji se je podpisal Svet vmes, grafično pa so jo oblikovali AA + Studio Kruh.

Na razstavi spoznamo multikulturno mesto, krvavo mesto iz prve svetovne vojne, okupirano mesto druge svetovne vojne, novo mesto – Novo Gorico, sprehod pa se izteče v sedanjosti, v Evropski prestolnici kulture in v zgodbah dediščine tega projekta. Na koncu ostaja še prazen prostor za stare predmete, nove prispevke in druge osebne zgodbe. Kaja Širok je poudarila: “Razstavo posvečamo ljudem, ki so znali v meji prepoznati bogastvo in so živeli, kot da meje ni.”