Med spomini, resnico in še neuresničenimi sanjami

POGOVOR  Slavko Gaberc o novi knjigi Hoja za soncem

Slavko Gaberc, Izolan, publicist, nekdaj ravnatelj piranske in izolske knjižnice, upokojeni bibliotekar … je presenetil z novo knjigo. Povabila sem ga k pogovoru.

Slavko, če prav vem, je to tvoja tretja knjiga. Prvo si posvetil spominu na prijatelja Stojana Zafreda. V drugi spomine nanj dopolnjuješ in poglabljaš. V tretji obujaš spomine na lastno mladost. In obljubljaš nadaljevanje. Kako da si se lotil pisanja knjig? Dokler si bil delovno aktiven, smo te poznali kot pisca člankov. 

Ne bo držalo. Doslej sem objavil šest samostojnih knjig. Prve tri se nagibajo k satiri/groteski. Čeprav so me nekateri zaradi njih takoj ožigosali za preveč vulgarnega, ciničnega, žaljivo-posmehljivega ipd., lahko mirne duše povem, da sem v pogledu satire kvečjemu vajenec Svetlane Makarovič, ki pa po mojem puhličasto politikantsko “satirizira” preveč enosmerno. Pri meni pa so vsi na enakem tnalu, ker nisem nagnjen k nikakršni uravnilovki ali enosmerni indoktrinaciji. Mimogrede tudi sam sebe večkrat “namočim”, saj, kot vemo, nihče ni idealen. V tem pogledu bi dejal, da se spogledujem z Voltairom bolj kot s kom drugim. O prijatelju slikarju Stojanu Zafredu sem izdal dve knjigi. Prva, precej hudomušna, je bila relativno dobro sprejeta v kraškem okolju. Druga, bolj resna, je zaenkrat manj odmevna. Pia Nikolič je v recenziji zapisala, da gre v njej za bolj stvarno čtivo. To je res, čeprav je v njej tudi precej satiričnih digresij, tudi v smeri družbenih oscilacij in stranpoti. Namenoma pa sem obe knjigi obogatil s hudomušnimi anekdotami. Stojana namreč nisem želel “odslikati” kot umetniško ikono na invalidskem vozičku, temveč kot človeka iz krvi in mesa, ki je vsako družbo obsijal s sončnim optimizmom in globoko človečnostjo. Bil je in ostal eden mojih največjih prijateljev.

Za pisanje knjig je potrebna notranja nuja, potreba po izpovedi in razmislek, zakaj se ta naš krasni novi svet (Huxley) običajno vrti v napačno smer. Res je, kot praviš, da sem se najprej ukvarjal s člankopisjem. Takrat sem bil začetnik – amaterski pismouk in je to bila dejansko vaja za moje bolj resne tekste. Vajo sem začel v zamejstvu (Primorski dnevnik, pozneje Radio Trst A). Zdi se mi, da so me sprva bolj poznali na Tržaškem kot v Istri. Tam nekje v 90. letih pa sem se resno posvetil publicistiki oz. esejistiki (Primorska srečanja in druge slovenske revije). To je bilo verjetno moje najplodnejše obdobje. V omenjeni reviji sem kot urednik s sodelavci koncipiral obsežne tematske sklope, ki so bili v tistih časih pomembni in odmevni v primorskem prostoru in širše. Žalibog je revija prehitro ugasnila. Kako in zakaj, ne bom komentiral.

Naslov Hoja za soncem daje slutiti mladost, optimizem, sanje o svetli prihodnosti. 

Vse to je deloma res. Že naslov pove simbolično veliko o hrepenenju in odraščanju. Seveda mene in moje generacije. Bi pa dodal, da je potrebna še majhna klasifikacija. Otroštvo je bilo zame sanjsko, prva puberteta deloma tudi. V pozni puberteti pa se je kopičilo tudi veliko temnih oblakov, ki so mojo brezskrbno hojo za soncem precej potemnili. Čeprav nekateri pravijo, da sem bil pretiran fatalist in cinik. Tudi res, nisem pa nikomur dovolil, da mi ukrade sanje o svetli prihodnosti. Kljub mnogim osebnostnim pomanjkljivostim sem do starih let ostal vsaj zmeren optimist. K temu bi še dodal, da je naše življenje bolj ali manj skupek naključij/naključnosti. Morda je to razmerje v sorazmerju z načrtovanim celo 70 : 30 odstotkov. Ko smo mladi, se tega ne zavedamo, po zaokrožanju let pa vedno bolj. 

In res se v knjigi spominjaš prvega obdobja svojega življenja od 1953 do 1975.

Navedeno obdobje je okvirno. Svojih prvih let se spominjam precej megleno, vezana pa so na Izolo. Med obiskovanjem Osnovne šole Vojke Šmuc sem kot vsi spoznal veliko vrstnikov in seveda učiteljev. To obdobje bi lapidarno opisal kot čas velikih pričakovanj. Podobno je bilo v srednjih šolah (Koper, Zagreb). Tako sem spoznal celo rajdo vrstnikov, veliko prijateljev in prijateljic v različnih okoljih. Nekatera prijateljstva so ostala, druga izparela. Za moje dozorevanje pa so bila najbolj pomembna študentska leta (Zadar, Zagreb, pozneje Dubrovnik). Vsekakor moja najlepša leta. To je opisano v knjigi in ne bom pisal obnove. Kot študent se počutiš kot mitološki Golem ali Kiklop, pred katerimi se vsi upogibajo. Z leti “revolucionarna” in podobna razmišljanja postanejo kamilični čaj in na pragu starosti spoznamo, da smo zgolj odsanjani don kihoti z omejenim rokom trajanja.

Pišeš o družini, mami in očetu, bratu, bližnjih in geografsko oddaljenih sorodnikih. V kakšni meri je družina vplivala nate? 

Zame zelo pomembna tema. Moje družinske zgodbe v širšem geografskem smislu so malone ali celo pretežno tragične. V mladih letih sem veliko mozgal in s kolegi debatiral o disfunkcionalnih družinah. To smo mnogi izkusili na lastni koži in je pustilo dolgotrajne negativne posledice. S starši, posebno očetom sem vedno imel zelo napete odnose. Mati, ki je zbolela za hudo obliko shizofrenije, pa me je vedno podpirala, tudi ko sem ga najbolj biksal. Tako se je ta pozitivno-negativni družinski odnos z leti nekako zglihal. Zelo veliko pa mi je pomenila tudi zagrebška gospa Ivana Feigl, zelo verna in empatična ženska. Bila je vdova z dvema odraslima sinovoma in mi je kot dolgoletnemu podnajemniku dejansko postala ljubeča “krušna mati”. Imela je pomanjkljivo izobrazbo (čistilka na agrofaksu), vendar tako pozitiven odnos do vseh ljudi kot malokdo. Od nje sem se učil, kaj pomenijo božje zapovedi, strpnost, skromnost, človeškost, ljubezen do bližnjega in še marsikaj drugega. Takrat sem jasno spoznal, da tako kot obleka ne naredi človeka, to pogosto ne naredi niti formalna visokošolska izobrazba. Ali kot bi dejal A. Trstenjak – za človeka gre. Ivana je zame bila ena in edina, nepozabna ženska, ki mi je dokazala, da dobrota ni samo sirota, ampak precej več.   

Posebej si poudaril strica, ki te je navdihnil za pisanje. Pa tistega, ki ti je vzbudil veselje do dela na zemlji.

Za pisanje me je navdihnil predvsem nemirni duh in želja po samoizpovedi. Prastric Vinko Gaberc, nekoč znani novinar, pisatelj, pesnik, prevajalec (aktiven tudi na Tržaškem, zadnja leta je preživel v Piranu), je zanetil prvi ogenjček. Enako je veljalo za mojega štajerskega nonota Alojza Gaberca, ki mi je na našem nekdanjem izolskem vrtu trajno vsadil seme ljubezni do zemlje.

Zanimiva so tvoja študentska leta v Zagrebu in Zadru. O tistih letih celo pišeš v srbohrvaščini, kar daje knjigi poseben čar. Zdi se mi celo, kot da si v teh odlomkih bolj avtentičen. Sicer pa je treba priznati, da si zelo iskren, ko deliš svoje spomine na mladost. Verjetno se ti zdi v teh letih neumno karkoli skrivati …

V vseh mojih knjigah je veliko iskrenosti, v tej zadnji pa tudi veliko intimnih izpovedi. Res pa se mi zdi deplasirano na stara leta karkoli skrivati ali prikrivati. Ali se česarkoli sramovat. Vem, da resnica pogosto boli in skeli, ampak bolje tako, kot da bi svoje stavke ovijal v celofan laži. Najraje pljunem istini u oči, kot je prepeval Marko Brecelj.

Privlačila so te potovanja. Pravzaprav še vedno hrepeniš po njih. Ti je kdaj žal, da se nisi večkrat podal na pot v tujino?

Vsekakor. Moje doslej najdaljše potovanje poleg ladijskega kroženja po Sredozemlju je bilo na Tajsko. Med neuresničenimi mladostnimi potovalnimi hrepenenji naj omenim Peru in Tanzanijo, sicer pa zadnja leta samo še namakam noge v našem morju. Ne bom rekel, da sem se tozadevno povsem predal, ampak te moje sanje so na čakanju …

Imaš že kake odzive bralcev? 

Imam. Čeprav gre za relativno ozek krog bralcev, me tisti bolj pozorni razveselijo, ker vidim, da mojih knjig niso samo bežno prebrali, ampak jih vsebinsko tudi razumeli. Tu bi še dodal, da se me obalni “literarni kritiki” še vedno izogibajo, ker menda še vedno nisem “resen pisatelj”. Po njihovem sem pavliha in mona iz kartona, kot pravimo v Istri in na Primorskem (prosto po Iztoku Mlakarju).

Slavko, hvala za pogovor. Veliko uspehov z naslednjimi knjigami ti želim. 

Hvala.