Marko Kravos, Trikotno jadro

Rubriko Relecta-Ponovno branje nadaljujemo z obravnavo zbirke Trikotno jadro tržaškega pesnika Marka Kravosa, ki jo je v Trstu in Kopru leta 1972 objavila založba Lipa. Izvod zbirke, ki sem ga zasledil na policah Kosovelove knjižnice v Sežani, je avtor tudi podpisal. Zavihek platnice njegove pesniške zbirke je tokrat za spoznanje krajši od tistega, na katerega sem naletel prejšnjič pri Miroslavu Košuti. Na njem je poleg nekaterih biografskih podatkov o avtorju zapisan podatek, da Kravos objavlja v večini revij v Sloveniji in zamejstvu, kljub svoji tedanji mladosti (29 let) pa so ga že prevedli v srbski, hrvaški, makedonski, ruski in italijanski jezik. Če smo zadnjič zapisali, da je bila Košutova zbirka Morje brez obale njegov pesniški prvenec, tokrat za Kravosa ne moremo trditi istega. Pred to so namreč njegove pesmi izšle v skupinski zbirki z naslovom Štirinajst (1967) in v publikaciji z naslovom Pesem (1969). Kar pa na prelomu šestdesetih in sedemdesetih let druži oba pesnika, je element morja, ki je pri Košuti razpoznaven iz samega naslova njegove pesniške zbirke (Morje brez obale), pri Kravosu pa je prav tako umeven iz samostalnika jadro. Poleg tega Kravos morje izrecno omenja v uvodnih verzih svoje pesniške zbirke, ko pravi: “S prosojnimi zrkli se nebo in morje gledata. Vsa modra je njuna ljubezen. In prav na sredi trikotno jadro”. Knjiga se torej začenja s trinomom jadro-morje-modro, kakršna je tudi njena platnica.

Glede same vsebine zbirke Trikotno jadro bi lahko dejali, da je le-ta nekakšna “sandwich varianta” pesniške publikacije. V njej sta namreč “zunajevropska” ciklusa Pesmi o Kuwaji in Pričevanje iz Teskuka stisnjena med razdelka z naslovom Trikotno jadro in Stare pesmi. Avtor svoje pesnjenje začenja domoljubno, ko piše o svoji deželi, ki je dežela sonca, širne vode, pravice in burje, kamenja in brinja in podobnih reči, v kateri hodijo ljudje pokonci. Na Kosovela se Kravos navezuje v pesmi z naslovom Kras, kateremu pa z razliko od tomajskega pesnika pridaja element morja in motiv Lepe Vide. Nekoliko bolj se njegovi občutki ponotranjijo v pesmih z naslovom Znamenje, Mavzolej, Besede in drugih. Najbolj zanimiva iz tega ciklusa pa je prav gotovo njegova Izjava, v kateri avtor pravi, da je nekam nemiren. Napisana je bila jeseni leta 1969, torej v času, ko so se v Evropi dogajali veliki družbeni nemiri in pretresi.

Drugi in tretji ciklus zbirke Trikotno jadro sta, kot že rečeno, posvečena Kuwaji in Teskuku. Z njima je avtor idejno zapustil svoj geografski prostor, stisnjen med Kras in Jadransko morje, ali če želimo med Ljubljano in Trst, torej prostor, ki so ga v tistem času zaznamovale politične in ideološke razlike in ki ga je delila še trdno in dobro stoječa državna meja. Pišoč o Kuwaji se avtor dotika “prvin” človekovega življenja, denimo poroda, bojevanja, plesa, lova, urokov, starosti, smrti. Njegovo Pričevanje iz Teskuka pa je v več pogledih veliko bolj mistično, saj so že sami naslovi pesmi taki, da jih brez ustrezne razlage bralec težko razume (Keotetl na zemlji, Keotetl, Keotetlov red itd.)

V Starih pesmih, ki jih je avtor po vsej verjetnosti že objavil drugje (podatka mi žal ni uspelo preveriti), se njegovo pesnjenje vrača v bolj “običajne” in nam bližje smernice. V njem Kravos piše o gotskem meču, o morju, o morskem objemu. Avtorjev verz je tu bolj normiran, tam pa bolj prost. Sama kitična oblika pesmi je raznolika, kitice pa v glavnem ne presegajo deset verzov. Avtor v njih tu pa tam uporablja epifore in anafore, na rimo pa ni preveč navezan.

Primož Sturman

Relecta-Ponovno branje

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Najbolj brano

Prireditve

Vreme