Marina Cernetig, Puna luna

Piše: Majda Artač Sturman

Prah zvezdi

se suje

na vasi naco

se špiegla

luna na ziduove

kosje osamljenih jaslic

trepetajo

ku zvezde v luhtu

ki dna za dno

se ugasnjavajo.

Marina Cernetig

Elegantna desetvrstičnica se sestrsko povezuje v pesniško družino daljših in krajših pesmi, ki jih ponuja drobna knjižica Pozdrav iz Nediških dolin / Un saluto dalle Valli del Natisone (Krivapete 2020). Kot bi jih pesnica zbrala in natisnila za priročen pesniški vodnik, ki bralko in bralca popelje po odmaknjenih in zapuščenih vaseh in krajih Beneške Slovenije! O njih pričajo tudi naslovi nekaterih pesmi, kot npr. Nediža, Matajur, Landarska jama, Polava, Preserje, Čišnje, barvit okvir pa predstavljajo avtoričine umetniške fotografije.

Marina Cernetig je pred kratkim prejela srebrno plaketo Javnega Sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti za izjemne dosežke na področju ljubiteljske kulture: kot angažirana kulturna delavka, organizatorka dogodkov in literarna ustvarjalka predstavlja enega nosilnih stebrov kulturnega delovanja v Benečiji, saj spodbuja in ohranja utrip ljubiteljske, prosvetne in dramske dejavnosti v tem prostoru. Pred petnajstimi leti je izšel njen pesniški prvenec Pa nič nie še umarlo (ZTT 2007), ki predstavlja izrazno povedno in zrelo narečno poezijo, iz katere je na pesniškem večeru Pesem proti vojni 8. marca v Gabrovcu prebrala pesem Pieješ po taljansko.

Pieješ po taljansko ali ukrajinsko?

Piejem v mojim jiziku.

An grede zalija vart,

de bo nuna rada,

da bo ona lepuo sparjeta.

Potlè zažvižge.

Parleti pas.

Nie dvojezičen.

Za žvino ljudje so vsi glih.

Pieje v sojim jeziku,

na Kijev se spušča tamà ku tle.

Tle čarna z bielimi suzi,

gor čarna z belimi zvezdi.

Pesem, v katero je ustvarjalka prepletla več motivov – od motiva negovalk, ki prihajajo v Italijo (tudi) iz Ukrajine, do ljubezni do maternega jezika in odnosa do dvojezičnosti – v današnjem času strahovite vojne v Ukrajini zveni drugače kot takrat, ko je nastala. In sicer izjemno bridko, saj se je prostorska perspektiva spremenila. Vojno spremljajo ne bele, temveč krvave solze vsepovsod, kjer živimo čuteči ljudje. Prav to pa nam govori o večplastnosti, mnogoobraznosti in moči poezije, ki zna nagovoriti človekovo dušo in se dotakne njenih najbolj skritih kotičkov, vsakič drugače, vsakega na drugačen način. Poezija ni enoznačna, ni enostranska, ni obvezujoča, ne utesnjuje, temveč osvobaja, sprošča, krepi in bodri. Bralca, bralko nagovarja tako, da v njem zavibrira, vztrepeta čustvo.

Poezija iz te zbirke je popestrila in pospremila tudi moje ponedeljkovo jutro. Vsakokrat, ko se odpravim kam čakat (vrsta pri zdravniku, spremstvo), vzamem s seboj kot popotnico pesniško zbirko. Čudovito: čas, ki bi se sicer raztegnil v razglašeno harmoniko ur, se osmisli. Osredotočim pozornost na pesem, sosledje besed in glasov, prebiram večkrat iste verze ali pa knjigo prelistavam podolgem in počez ter se vračam k pesniškim drobcem, ki so mi všeč, ki sem jih izbrala zase.

S pesniško zbirko Marine Cernetig sem proslavila 21. marec, prvi dan pomladi, ki je obenem tudi svetovni dan poezije. Prečakala sem dobri dve uri; namesto da bi raztreseno pogledovala po ljudeh, ki so hodili sem ter tja po čakalnici in hodniku, iskali informacije in se posedali na stole, sem se zatopila v branje, potopila sem se v odročno stvarnost tihih hiš, praznih hlevov in razpadajočih zidov.

Doma sem se vrnila k pesmi Puna luna, ki sem jo že prej izbrala za rubriko. Luna različnih obrazov, luna, ki narašča in usiha, sveti v vsej svoji polnosti in izginja, je tesno povezana z žensko, z njenim življenjskim ciklusom, predstavlja milino, svetlobo in nežnost, zrcali se v lepoti biserov. Kot da bi se v lunini zagonetni lepoti utelesila minljivost! Luna je skozi stoletja navdihovala besedne ustvarjalce in zlasti žensko stran neba (od grške pesnice Sapfo do Klavdije Vončina in Liliane Visintin, da omenim samo nekatere).

S svojo svetlo stranjo še posebno polna luna evocira sanjskost, romantična upanja in sanjarjenje. V pesmi Puna luna sipajoči se zvezdni prah in lunino zrcaljenje na vaških zidovih ustvarjata vtis spokojnosti. Pesnica zarisuje nočno impresijo s skopimi gibi pesniškega čopiča, brez ločil, z rahlostjo in milino, a obenem odločno besedno potezo. V jedru, v središčnem verzu kosje osamljenih jaslic (drobci osamljenih jasli) / trepetajo, lepota se nalomi, razpada in drobi kot zvezde, ki druga za drugo ugašajo.

Kljub svetlobnemu zrcaljenju na zidovih je začutiti otožnost, skrivnostnost lune, njeno temno stran. Prav v sintagmi kosje osamljenih jaslic se zrcali opustelost, osamljenost vaških kotičkov: glasovna podoba verza (ponavljajoči se soglasnik s) šepeta o trepetanju zaradi praznjenja beneškoslovenskih vasi.

Preberi tudi

Figa

Pika na (pesm)i

Figa

13.01.2022
Dohtar

Pika na (pesm)i

Dohtar

08.02.2022
Barbara Korun

Pika na (pesm)i

Barbara Korun

27.05.2022
Lidija Golc, Vsakomur iz svoje lepene

Pika na (pesm)i

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme