Margherita Trusgnach z odra Dneva emigranta pozvala k složnosti in solidarnosti
“Ali je še sploh smiselno reči mi in vi?” Retorično vprašanje je na odru gledališča Ristori v Čedadu postavila slavnostna govornica 62. Dneva emigranta Margherita Trusgnach (klikni in preberi več o dogodku). Kulturna delavka, predstavnica slovenskih organizacij videmske pokrajine, je s svojim govorom izpostavila potrebo po složnosti in enotnosti, sodelovanju in skupnem delu znotraj slovenske manjšine.
Za svoj poseg se je poskusila postaviti v kožo mladega Benečana, ki se je med obiskovanjem dvojezične šole naučil veliko o zgodovini domačih krajev, ker pa je živel v času, “ko so se stvari spremenile na bolje”, mu je še marsikaj v zvezi s preteklostjo neznano ali nejasno. Z njenega zornega kota mladi sploh ne vedo, zakaj obstajata – ali da sploh obstajata – dve krovni organizaciji, SSO in SKGZ. “Tudi mi, ki dobro poznamo razloge in kontekst, v katerih sta nastali, se pogosto sprašujemo, ali je to podvajanje danes sploh še smiselno,” je povedala. “Ali se res ne moremo izogniti tem delitvam, s katerimi se morda ne strinja nihče več?” Novo retorično vprašanje je v dvorani sprožilo iskren in pomenljiv aplavz. “Verjamem, da je sedaj trenutek, da naredimo ta korak. Združimo se, najdimo skupne imenovalce in poglejmo onkraj tistih razlik, ki jih je tako težko razložiti, zlasti mladim.”
O današnjem svetu je govornica povedala, da je slabši od tistega, v katerem je sama odraščala. Podčrtala je, da je danes manj političnih napetosti, izpostavila pa tudi manj idealizma, manj skupnih bojev, skupnega čutenja in manj občutka pripadnosti. Lokalno zgodovino je primerjala z vse bolj pogostimi trenji in vojnami na svetovni ravni zaradi kulturnega kolonializma in se spraševala, ali se mladi počutijo vpletene v dogajanje. Opozorila je na zapiranje ljudi v “meje sebičnosti in neodgovornosti” zaradi prepričanja, da “se nas nič ne tiče”.
Odločno je izpostavila, da moramo v boju proti sebičnosti stopiti skupaj in pokazati večjo solidarnost med seboj. “Ne smemo samo opazovati, potrebujemo odločno politično ukrepanje in zavedanje, da ne smemo dovoliti, da staro-nove diktature škodujejo našim ljudem,” so bile njene besede, ko je omenila dogajanje v Bardu, kjer “se jasno kaže, kako se lahko vrnejo mračni časi”.
Za ohranjanje identitete v Benečiji – kar pa lahko velja tudi za širšo slovensko skupnost – je izpostavila jasno vodilo: razmišljati globalno in delati lokalno. “Vedno moramo biti pozorni na dogajanje po svetu in vključeni v dogajanje doma, zavedati se moremo naše zgodovine in sedanjosti, predvsem pa moramo pred seboj imeti jasno sliko bodočnosti,” so bile njene besede.
V svojem posegu se je Margherita Trusgnach osredotočila tudi na gospodarski razvoj Benečije, z velikim zaupanjem podprla projekt za razvoj turizma DMO Benečija in nastajajoče Evropsko združenje za teritorialno sodelovanje (EZTS). Del svojega govora pa je namenila tudi medijem. Novinarje je spodbudila, naj svoj glas uporabijo za “kritično obveščanje, tudi če je to za nekatere neprijetno”.
Nekajkrat je mlade – bilo jih je nekaj v dvorani – kar neposredno nagovorila, med drugim na koncu. “Sodelujte, informirajte se, zahtevajte več, poglobite se in se ne zadovoljite; nadaljujte po poti, ki smo jo že začrtali, vendar ne delajte tako, kot smo mi, delajte bolje.”
