Manipulacija in dobro

Na stopnicah (196)

Sem pretiraval, ko sem prejšnji teden zagovarjal vedeževalce, da niso počeli ničesar kaznivega, ko so neki gospe “izpulili” znatno vsoto denarja? Morda je moj pogled s piedestala razuma nekoliko domišljav, saj se mi v resnici rado zgodi, da me prinesejo okoli – tisti, ki znajo. In se potem jezim in tem “mojstrom” zamerim in se tolažim, da je bila dobra šola za drugič. Pa čeprav v sebi vem, da bo drugič spet isto – ali pa ravno toliko drugače, da ne bom prepoznal vzorca. Počasi se učim tega, da dovolim odločitvam dozoreti – tako me pamet lahko “dohiti”, ko tistega jezika in tistih vab ni v bližini.

Vsi imamo sebe za pametne, celo modre, nekateri tudi za zvite in prebrisane. Del naše samopodobe je, da verjamemo v svoj razum in svojo presojo; da se zanesemo, da se bomo v kritičnem položaju prav odzvali; če ne bi bilo tako, si pač ne bi upali voziti avtomobila ali hoditi po cesti z denarnico in ključi v žepu. Čepeli bi med štirimi stenami, ker bi se zavedali, da vsak trenutek lahko naredimo kakšno napako, tudi takšno usodno. Praktično vsako dejanje v življenju je storjeno z nekaj zaupanja drugim: da bo most zdržal težo avtomobila, da bom dobil plačo, da ne bo zmanjkalo elektrike, da mi trgovec ne bo prodal slabega blaga … A če nekdo razume (in morda še intuitivno začuti), kako moj um deluje in procesira, lahko za hrbtom poseže v ta proces in ga obrne v svojo korist. Me tako ravno za dovolj časa prepriča in mi “opere možgane”, da sprejmem odločitev, ki je bolj v njegovem kot pa mojem interesu – pa če gre za nakup ali odnos. Ko že omenjam odnose: ravno tu so manipulacije tudi najbolj boleče in najbolj razdiralne. Puščajo človeka v nenavadni praznini, ko se zave, da mu nekdo, ki ga ima za najbližjega, ne zmore iskreno povedati, kaj želi in pričakuje od njega, pač pa se zateka k takim in drugačnim ovinkom, ki ga prisilijo, da ravna po njegovi volji. Recimo: pokosim travo tik pred dežjem, čeprav vem, da je ne bom mogel sam spraviti – to bo prisililo vse družinske člane, da bodo prihiteli na pomoč in meni jih ne bo treba prositi. Sem krivičen, če menim, da “šibkejši spol” pogosto funkcionira na ta način in se tega niti ne zaveda? Da tako ali drugače jemlje odnos in bližino za talca svojih zasebnih interesov? Pogosto iz priučene nemoči – in seveda z idejo, da je cilj nekaj dobrega. A če drugega naredim za orodje svojega lastnega cilja, se spremeni v predmet, ni več oseba. Lahko ga obsipavam s še tako globokimi in nežnimi čustvi – tudi ta so potem razumljena samo v službi nekega namena ali cilja in ne odnosa; dobijo grenak priokus. In žalostno je, da smo včasih tako lačni bližine, da sami sebe prepričamo, da so resnična – včasih pa smo tudi preponosni, da bi si priznali, da nas je nekdo tako potegnil za nos. Sploh če smo živeli z idejo, da morda nad njim gospodujemo. Kot je pač v zgodbi o Holofernu in Juditi.

A če je v naših osebnih odnosih tako, da se moramo boriti za odkrit, neposreden odnos – da ga moramo zahtevati in ščititi in tu pač ni nobenih “pravil”, pa je pri bolj poslovnih odnosih drugače. Tu večinoma ni ničesar osebnega, le transakcija dobrin – in je dobro biti že vnaprej sumničav, če kdo poskuša biti preveč oseben. Zato imamo tudi pravico zahtevati in pričakovati, da se z nami ne manipulira; družba ima pravico očitne razširjene manipulacije sankcionirati in omejiti. Tu seveda stvari sploh niso črno-bele, a če se zavedamo, kako ogromen oglaševalski stroj hrumi v ozadju sodobne trgovine, mu bomo brez slabe vesti postavili meje. Če na podlagi nekaterih znanih psiholoških načel zasnujejo svoje oglaševanje, lahko v imenu teh istih načel tako oglaševanje okličemo za manipulacijo in ga omejimo. Ne gre za to, da v reklamah sploh ne bi smelo biti ničesar več zapeljivega, lepega in imenitnega – pomembno pa je, da smo pozorni, ko gredo stvari čez mejo. Ko očitno izkrivljajo resničnost ali zlorabljajo šibkost. Kot drugje je tudi pri tem razlika med neokusnim in kriminalnim.